Študentska založba je letos že 12. zapored v Goriška Brda pripeljala pesnike in poezijo – vino, se razume, ki teče po briških kleteh v potokih, pesniki pa stereotipno gotovo veljajo za  ljubitelje žlahtne kapljice. Prireditev, ki se tradicionalno odvija v Medani, bo trajala do sobote, vsega skupaj bo na improvizirani odrček domačije Alojza Gradnika stopilo 25 pesnikov, od tega 23 gostujočih iz vsega (predvsem zahodnega) sveta.

Prvi festivalski dan se je začel popoldne, počasi, »skromno«, saj so se zvrstili »le« štirje (v naslednjih dneh se bodo kar gnetli) dogodki: predvajanje filma Medana je v atmosferi +10, otvoritev razstave Marka Peljhana LADOMIR AB 7ma površina, uradni del otvoritve s koncertom Janija Kovačiča in neuradnim, »vinskim« zaključkom, ki je spremljala otvoritev razstave Jane Kuharič.

V Medano smo se pripeljali pozno, ker je naša voznica Andreja vehementno zatrjevala, da ne bomo ničesar zamudili, ker je zamujanje tako rekoč »inherentno« vsaki literarni prireditvi (no, o tem bi lahko še razpravljali …). Andrejina izjava se je izkazala za paradigmatsko: filma sicer nismo ujeli, smo pa imeli še ravno dovolj časa, da smo se sprehodili po Medani in si še pred otvoritvijo ogledali prostorsko instalacijo Jane Kuharič na dvorišču Klinčeve domačije: umetnica je po vrveh razobesila velike, raznobarvne, podolgovate lampijone, ki jih je po površini porisala z enim samim, dolgim verzom vseh udeležencev.

Po tem, ko se je znočilo, se je dvorišče obarvalo s pisanimi odsevi in učinek je bil prav presenetljiv. Časa pa kar ni in ni hotelo zmanjkati: Andrejina napoved je bila naravnost preroška: otvoritev razstave LADOMIR AB 7ma površina se je tako namesto ob 19h, kot je pisalo na programu, zgodila šele kakšno uro kasneje. V kletnem prostoru Gradnikove rojstne hiše je Marko Peljhan eno za drugo obesil tri uokvirjene steklene površine, popisane z različnimi matematičnimi znaki in krivuljami, ki se, ko nanje gledaš s prave perspektive, med seboj prekrijejo in združijo v en sam zgoščen simbol iz katerega ni več mogoče razbrati, kakšni izračuni pripadajo prvemu, drugemu ali tretjemu planu. Razstava nosi ime poeme Ladomir, najbolj znanega dela ruskega futurista in idejnega snovatelja »zaumnega jezika« Velimirja Hlebnikova; gre za neke vrste hommage pesnikovim izračunom za prihodnost, zapis »strukture zgodovine časa«, čeprav si večina obiskovalcev ni znala dobro predstavljati, kako se to vidi v sopostavljanju formul na treh prozornih ploščah. O povezavi umetnosti in znanosti, s posebnim ozirom na Hlebnikova in utopijo, bodo umetniki razpravljali v četrtek ob 11. uri na okrogli mizi z naslovom Nazaj v prihodnost; takrat se bo morda marsikomu razkrila »skrivnost« razstave …

Zamuda se še kar ni in ni hotela izbrisati z dnevnega (zdaj že večernega) reda: ko smo ob 20:30 prestopili prag Gradnikove domačije, ni bilo tam – razen Janija Kovačiča, njegovih glasbenikov in nekaj radovednežev – praktično nikogar, saj je čez vhod še zmeraj visel rdeče-bel trak, ki je označeval »prepovedan prehod« (nekateri se nanj nis(m)o ozirali in s(m)o vseeno vstopili).

In potem se je kar naekrat vse napolnilo: stoli, praktikabli, oder … Uradni del se je začel z trubadurskima kanconama Alba in Poskočnica v prevodu Borisa A. Novaka in izvedbi Janija Kovačiča. Nato je voditeljica festivala Jelka Ciglenečki z uvodno besedo pozdravila goste in predstavila novo pesniško linijo, ki bo pri Študentski založbi skrbela za spoznavanje sodobne svetovne poezije; zbirka bo dvojezična, predstavljala pa bo vse pesnike, ki so se v teh dvanajstih letih zvrstili na odru medanskega festivala. Prvenca zbirke, Muldoon in Gustafsson, bosta predstavljena tudi na dnevih poezije in vina, Gustafsson v petek, Muldoon pa v soboto.

»Kjer je vino, je tudi poezija,« je humorno nagovoril zbrano občinstvo župan Franc Mužič, in pesniki – tisti nastopajoči, iz ozadja, pa tudi tisti, ki so se pomešali med obiskovalce – so mu glasno pritrdili in pritrjevali še cel večer. Nastopajoči prvega večera so se izkazali za čisto prave »motivne monomane«: njihova poezija je bila koherentna prav v tem smislu, da je iz zbirke pesmi vsak prebral tiste, ki so predstavljale posebno/osebno motivno mantro ali bolje – »objekte poklona«. Andreas Unterweger (Avstrija) se je poklonil avtocestam, turška pesnica Pelin Batu vrtnicam in kostem (ter s tem iz ozadja morda z metafizično reminiscenco citirala Novalisa), Jordi Valls Pozo (Katalonija, Španija) svojemu otroku ter ptici - origamiju, ki jo je tik pred prihodom na oder zložil iz festivalnega programa, občinstvu pa predstavil kot »this is my bird«. Madžar Roland Orcsik se je odločil za bolj neposreden pristop v »čaščenju objekta« in predstavil sodoben slavospev svojemu najljubšemu stripovskemu junaku Garfieldu. Poseben užitek pa je prineslo branje Matthewa Sweeneya iz Irske, ki je svojo poezijo prebiral kot zadnji (dulcis in fundo) in vanjo na izviren (in verjamem – povsem spontan) način vključil zunajliterarno stvarnost, ko je med prebiranjem poezije ob zvoku dirkajočega motorja na ves glas zavpil »Fuck off, motorbyke«, ravno ob pravem času, da bi frazo lahko imeli za vsebinski del pesmi …

Za tiste, ki jim je po vsem tem ostalo še kaj moči, je Jani Kovačič prepeval Pesmi ljubezni in obupa (Od Urala do Triglava). Za vse ostale pa se je začela dolga pot domov, v šotore ali druga prenočišča. Ptice so pa še kar pele.

 
            The birds sing at night in Chamissoplatz,

            They sing of street-battles fought in 1945,

            They sing of storms that will wreck their nests,

            That will blow down their trees. /…/

            I hear them from the kitchen, the bathroom,

            I  hear them when I`m back in my bed,

            And they keep me from falling asleep again.

            I know they will be quiet in the morning –

            Only at night can they sing in Chamissoplatz.

                                 (Matthew Sweeney, The birds of Chamissoplatz)