26. avgusta letos je praznoval 95 let pisatelj, akademik, prejemnik naziva »vitez umetnosti in kulture« (nagrada v sklopu francoske legije časti) ter plurikandidat za Nobelovo nagrado Boris Pahor. Avtorjevi 95-letnici so se poklonili doma in na tujem: Študentska založba je v torek v Padni predstavila Pahorjevo avtobiografijo Moje suhote, dan prej pa so v Repnu pri Trstu slovenske kulturne organizacije iz Avstrije in Italije pripravile večer v čast pisatelju.

V času med drugo svetovno vojno je nekaj časa služil vojaški rok kot italijanski vojak v Libiji, po kapitulaciji Italije 1943 pa se je vrnil domov in se pridružil domačemu odporniškemu gibanju. Zaradi tega ga je gestapo poslal najprej v taborišče Dachau, od tam pa v Natzweiler-Struthof, Harzungen in Bergen-Belsen. Pretresljivo in nečloveško življenje v nemških koncentracijskih taboriščih bo Pahor kasneje mojstrsko popisal v svojem opus magnumu – Nekropoli.

Po osvoboditvi se je za kratek čas zdravil v Franciji (Villers-sur-Marne), nato pa se je vrnil v Italijo, diplomiral in začel delati kot profesor italijanske književnosti na slovenski gimnaziji v Trstu. V petdesetih je začel aktivno sodelovati v zamejski politiki, kar mu je kmalu prineslo nemalo nevšečnosti: ker je javno zagovarjal Kocbekovo literaturo, si je med slovenskimi komunističnimi krogi nakopal precej sovražnikov, spor pa je dosegel vrhunec, ko je leta 1975 skupaj z Alojzom Rebulo izdal knjigo z naslovom Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, z intervjujem, v katerem je Kocbek javno spregovoril o povojnih pokolih in jih ostro obsodil. Knjiga je v nekdanji državi povzročila pravi škandal, zato ni bil odziv partije nobeno presenečenje: v Jugoslaviji so prepovedali časopis Zaliv, ki ga je Pahor leta 1966 ustanovil skupaj z Rebulo, in je igral pomembno vlogo v političnem in kulturnem življenju zamejskih Slovencev; še huje pa je, da so Pahorju vse do leta 1981 prepovedali vstop v državo.

Zaradi »ideološke neustreznosti« je bil Pahor slovenskim bralcem dolga leta nepoznan; njegova dela so sicer objavljali, vendar se o njih ni javno razpravljalo. Literarno rehabilitacijo in širše priznanje domače javnosti je prinesel šele čas po razpadu Jugoslavije, ko so Pahorju podelili najprej Prešernovo nagrado (1992), kasneje pa še srebrni častni znak svobode (2000), najvišje slovensko državno odlikovanje.

Posebno priznanje zavzemanju za pravice slovenskih zamejcev pa je Pahorju na svojevrsten način izkazala tudi njegova pravna domovina Italija: potem, ko je bil njegov literarni opus dolga leta spregledan, je letošnji (tretji) ponatis Nekropole dvignil kar nekaj prahu in sprožil bolečo razpravo o italijanskih vojnih zločinih. Boris Pahor bo letos odlikovan z mednarodno nagrado Viareggio-Versilia (»Premio Internazionale Viareggio-Versilia«), ki sta jo med drugim prejela tudi Günter Grass in Pablo Neruda.

Pahorjeva vitalnost se kaže predvsem v moči, s katero se še danes sooča s težavami zamejskih Slovencev v Italiji, in neumorni kritiki vseh totalitarističnih ideologij. Še zmeraj ostaja aktiven na literarnem področju: to nenazadnje dokazujejo Moje suhote, v katerih avtor popisuje svoje življenje pod tremi totalitarističnimi ideologijami 20. stoletja, fašizmom, nacizmom in komunizmom. Pahorjevo dolgo, težko, a tudi pestro življenje se je tako končno in dokončno zapisalo tudi v literaturo, s čimer je Pahor postal naslednji pričevalec našega časa.

Ana Geršak

Povezave:

Prispevek RTV Slovenija ob jubileju s posnetkom

Virtualna knjigarna z zbirko Pahorjevi del

Predavanje Borisa Pahorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani v okviru dnevov Kulture sožitja

"Il caso Pahor" (Primer Pahor) (Airbeletrina, Obiskali smo)