V petek, 20. junija, se je v Kavarni hotela Union odvil »svečan literarni dogodek« (kot takega so ga označili organizatorji sami) imenovan Noč s Kafko, prireditev, namenjena predstavitvi treh novoizdanih del Franza Kafke, enega izmed največjih pisateljev z začetka 20. stoletja. Pisma Felice Bauer 1912-1913, Amerika ter Preobrazba in druge zgodbe predstavljajo prvo četrtino Beletrininega mega-projekta: »Študentska založba bo v naslednjih štirih letih znotraj Beletrine izdala obsežno zbirko zbrane kratke proze, dnevnikov in pisem Franza Kafke. Zbirka bo obsegala enajst knjig, večinoma bo šlo za prvič objavljene ali nove prevode,« so zapisali v vabilu. Zagotovo dobrodošla poteza, za katero upamo, da se bo razširila še na kakšnega temeljnega avtorja.

Deleuzu in Guattariju se je zdel Kafkov opus tako pomemben, da sta ga imensko in vsebinsko postavila za paradnega konja svoje monografije Kafka. Pour une littérature mineure (pri nas izšlo v zbirki »Labirinti« LUD Literatura leta 1995, z naslovom Kafka), v kateri sta se ukvarjala s problemom »manjšinske književnosti«. Kafkova groteskna svetovja so nenazadnje zgrajena iz jezika, iz »praške nemščine«, ki je že sama po sebi igrala vlogo potujitvenega elementa. Jezik izgovarja subjekt, »pri Kafki [se] najprej pojavi neka oseba in šele nato nataja postopoma okrog nje tudi svet.« (Dušan Pirjevec, predgovor k romanu Grad)
Realnost se je skozi takšen vsiljeni jezikovni filter in njegovo subjektivizirano uporabo neizogibno preobrazila, se še bolj oddaljila od sebe in se rizomatsko razcepila na fragmente izvorne podobe. Francoski filozof in pisatelj Maurice Blanchot, ki je tudi svoja dela osnoval na neizbežni paradoksalnosti, je namreč menil, da je celoten Kafkov opus – fragment; »ta pomanjkljivost ni naključna. Vtkana je v sam pomen, ki ga maliči; sovpada s podobo odsotnosti, ki ni niti pripuščena niti zavrnjena.« Prav zato je prebiranje Kafkove literature dokaj težavno opravilo: vsak stavek hkrati z afirmacijo vsebuje zmeraj-že tudi negacijo, negacijo samega sebe. Konflikt je vir neusahljive napetosti, pa tudi dinamičnosti, ki leži v osnovi vsake dobre literature.

Noč s Kafko se je že po vabilu napovedovala kot Dogodek, s celo vrsto eminentnih person, ki naj bi zbrani javnosti prebrale svoje najljubše odlomke iz sveže tiskanih knjig. Vprašanje, ki se pri tem ponuja kar samo od sebe – predvsem ljubiteljem Kafkove literature – je, ali takšna literarna osebnost, kot je Franz Kafka, sploh potrebuje toliko » blišča« in zvenečih medijskih predstavnikov? Mar ni sam po sebi že zadosten magnet (ali odbijač), ki bo privlačil tiste, ki ga radi berejo – ostali pa se mu bodo tako ali drugače na daleč ognili?

»Jaz bi to razumela kot željo po približevanju, približevanje težavne literature, kot jo je pisal Kafka, množicam,« mi je razložila neka kolegica. »Dejstvo je, da velika večina ljudi njegovih del ne mara preveč. Mogoče pa se bo kaj spremenilo, če bo Kazensko kolonijo brala Manca Košir!« Verjetno so tudi na Študentski založbi razmišljali podobno in ideja v svojem bistvu ni napačna; žal pa se je ponovno zgodil Murphy: ciljna publika je ostala doma. Stole Kavarne Union so tako greli tisti, ki Kafkovo delo že dobro poznajo in ne potrebujejo zvezdniških stimulansov, da bi ponovno segli po Preobrazbi. Noč s Kafko je tako minila mirno, skoraj preveč mirno; na oder so izmenično stopali povabljeni bralci, ki pa se niso nujno izkazali tudi kot dobri (ali vsaj zanimivi) interpreti. Marsikatera prebrana beseda je izzvenela v nič sredi zatohle dvorane.

V vlogi bralca so se na večeru preizkušali Aleš Šteger, Dušan Jovanović, Majda Kne, Slavko Pregl, Miša Molk (ena izmed redkih svetlih bralskih izjem večera), Mihael Glavan, Jure Longyka (ki je – poklicu primerno – stopil na oder le kot glas in ne stas), Janez Drnovšek in Manca Košir. Kot po dogovoru so dame prebirale pisma, tudi nekaj moških bralcev se je odločilo zanje; od konvencionalnih epistolarnih rešitev sta odstopila Jure Longyka (njegov glas je zbranim predstavil odlomek iz Amerike) in Slavko Pregl, ki se je odločil za dve kratki skici.