Četrtek, 19. junij 2008
6. kongres Knjiga na Slovenskem: Vsak dan več novih knjig - bogastvo ali past?, 12. in 13. junij 2008, Portorož
Knjiga v današnjem času postaja tržno blago. Založnikom ne gre več toliko za vsebino kot pa za denar, ki ga knjiga obrača. Kvaliteto je zamenjala kvantiteta, to spoznanje je bilo osrednja tema, okoli katere se je vrtel 6. kongres Knjiga na slovenskem, ki je potekal 12. in 13. junija v Portorožu.

Kongres so prvič izvedli pred petimi leti. Njegov glavni namen je medsebojno izmenjavanje informacij knjigotržcev, založnikov ter drugih, ki se tako ali drugače ukvarjajo s knjigami.

Prvega dne, v četrtek, je potekala slovesna otvoritev, zbranim so svoje književne trge predstavili Irci, Danci in Avstrijci, zvečer pa jih je nagovoril minister za kulturo, dr. Vasko Simoniti. Podelili so nagrade Najknjigotržec in Najzaložnik 2007, udeleženci kongresa pa so se popoldan lahko družili tudi ob športnih aktivnostih.

Obiskali smo zadnjih nekaj predavanj, ki so se odvijala v petek, 13. junija, v portoroškem hotelu Slovenija v eni tamkajšnjih dvoran, ki pa je bila občutno prevelika, saj se obiskovalcev ni ravno trlo.

Po klasičnih začetnih težavah z ozvočenjem je »prva točka« dopoldneva pripadla magistrici Petri Jager, ki je korektno izpeljala razpravo o statistiki najbolj branih knjig v slovenskih knjižnicah. Pritegnila bi tudi najbolj povprečnega poslušalca, a ravno teh je, na žalost, manjkalo. Poleg peščice knjigotržcev, založnikov in nekaj predstavnikov slovenskih knjižnic, se je kongresa udeležilo zgolj še nekaj novinarjev in kaka starejša gospa. Mar oddaljenost od univerzitetnih centrov onemogoča študentom obisk take prireditve? Ali zasoljena cena odbija širšo javnost? Morda je kriva premajhna prepoznavnost kongresa v medijih?

A nazaj k samem predavanju. Statistično gledano, po podatkih gospe Jager, so najbolj brane knjige v slovenskih knjižnicah mladinski fantazijski romani in pa tiste knjige, s katerimi silijo otroke v šolah, na primer Shakespearove tragedije.

Kar se tiče literature za odrasle, prevladuje trivialni roman. Najbolj priljubljeni so žanri ljubezenskega in detektivskega romana, gospa Jager pa je izpostavila še tip avtobiografskega romana, ki postaja vedno bolj priljubljen. Navadno gre za pripovedi žensk iz drugih, največkrat islamskih civilizacij o njihovih težkih življenjskih preizkušnjah, o njihovih usodah znotraj zaprtih družb ter njihovo »končno rešitev«. Bralci se tudi držijo preverjenih avtorjev, tistih, ki so že uveljavljeni, ker vedo, kaj lahko od njih pričakujejo. Povprečnega bralca torej ne zanima odstopanje od horizonta pričakovanja, ampak zgolj sprostitev ob branju že preverjenih vzorcev. Roman je torej daleč najbolj brana književna zvrst, za druge oblike literarnega ustvarjanja pa je zanimanje samo v okviru šolskih domačih branj, torej tistih knjig, ki jih je pač treba prebrati.

Zanimivo je, da je Chris Wooding, čigar serija mladinskih fantazijskih romanov Viharno nebo se uvršča v sam vrh najbolj branih knjig v slovenskih knjižnicah, kot je povedala gospa Jager, dobil navdih ravno v japonskih risankah, ki so bile tema še ene nastopajoče.

Lila Prap (Lilijana Praprotnik Zupančič) je bila gotovo najbolj barvita gostja »resnega« knjigotrškega in založniškega kongresa. Tudi če izvzamemo dejstvo, da je na predavanje nekoliko zamudila (oziroma je Blatnik končal predčasno; vsekakor je bilo treba nanjo nekaj minut počakati in bivša predsednica DSZ je zaradi tega postala nekoliko živčna), je vsekakor najbolj izstopala iz četice govorcev. Njen sproščen nastop je bil po svoje zanimiv tudi zato, ker se ji ni zdelo potrebno truditi se z uporabo mikrofona, kar mogoče ni bilo najboljše, saj smo jo dobro slišali le v prvih vrstah. Povedala je, da z japonskimi televizijci snemajo risanke po njenih likih in da to niso klasični animeji, saj nikakor ni želela, da bi njenim docela prepoznavnim dvodimenzionalnim likom dodali tretjo dimenzijo. Risanka izgleda pravzaprav zelo slovensko (ali vsaj evropsko), le da v njej govorijo japonsko, zraven pa je predvajala angleške podnapise. Gre za duhovito poučno zgodbico, v kateri smo priča za dvodimenzionalno tehniko izredno živemu živalskemu plesu. Lila Prap je bila edina govornica, ki je zaspane gledalce malo nasmejala, nekatere pa celo razjezila z nepoznavanjem tehnike in s samosvojim nastopom.

Andrej Blatnik, ki je nastopil med gospema Jereb in Praprotnik, je izpostavil problem razmerja med kupovanjem in izposojanjem knjig. Ugotovil je, da knjig nihče več ne kupuje in ugibal o možnih razlogih. Poudaril je pomen založnikov in predvsem knjigotržcev na tem področju in se dotaknil tako četrtkovega predavanja Mihe Kovača kot tudi predhodničinega. Izpostavil je tudi problem, povezan s trženjem knjig, ki daje prednost kvantiteti pred kvaliteto.

V zadnjem predavanju je dr. Uroš Grilc predstavil program Mestne občine Ljubljana za kandidaturo za Unescov naziv Svetovna prestolnica 2010. Tudi on je poudaril spodbujanje bralne kulture pri slovenskih bralcih. Uvod in zaključek je pripadel predstavnikoma glavnega pokrovitelja in glavnega izvajalca prireditve. S predstavitvijo Skupine Krater je petkov del otvoril predsednik upravnega odbora Mitja Rotar. »Ne tako zelo slavnostne« zaključne besede pa je na uradnem zaključku kongresa  prispeval novoizvoljeni predsednik DSZ Bojan Švigelj.

Tako je 6. kongres knjigotržcev in založnikov minil brez hujšega »pompa« ali blišča, česar pa si po svojih lastnih besedah organizatorji niti niso želeli, saj jim ni prav, če se ga primerja s portoroškim Slovenskim oglaševalskim festivalom, kar je prejšnje leto storil Marko Crnkovič. Hkrati s kongresom je potekala tudi 2. knjigotrška akademija v organizaciji Društva slovenskih knjigotržcev, ki je obravnavala vprašanja, vezana predvsem na področja kupovanja in prodajanja knjig.