Četrtek, 12. junij 2008

V 79. letu starosti nas je včeraj zapustil eden najimenitnejših sodobnih slovenskih mislecev Taras Kermauner, ki nas je več kot pol stoletja s svojim delovanjem spominjal, da moramo družbeno realnost, ki jo živimo, misliti kritično in s premislekom. Akademik, literarni zgodovinar, filozof, esejist in dramski analitik, predvsem pa oster in pronicljiv družbeni kritik, je bil rojen 13. aprila leta 1930 in je pripadal povojni kritični generaciji, ki se je v šestdesetih letih zbirala okrog literarnih revij Beseda, Revija 57 in Perspektive. 

Po diplomi (leta 1954) je deloval kot asistent na oddelku za Filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti ter nekaj časa opravljal nalogo ravnatelja SNG Drame v Ljubljani. Kmalu po svojem doktoratu iz Cankarjeve dramatike je leta 1985 zavrnil nagrado Prešernovega sklada in s tem jasno izrazil svoj intelektualni upor proti tedanji politični miselnosti. V istem času je izstopil iz kroga slovenskih intelektualcev, ki so se zbirali okrog Nove revije in se s tem prostovoljno samoizoliral iz družbenega in javnega življenja. »Menil sem, da je avtorefleksija temeljna stvar intelektualca in da jo jaz zastopam kot eden redkih, druge prijatelje pa je zaneslo v politiko.«*

Največ svojih tekstov je posvetil literarni zgodovini, teoriji in kritiki in se zavzemal za razvoj književnega izraza ter dojemanje in sprejemanje avantgardnih teženj mladih avtorjev, ki jih je družba nepravično obsojala in odrivala. Zaradi svoje neizogibne povezanosti s politiko in svoje kritične distance do nje je bil večkrat preganjan ter se je večino časa preživljal kot svobodni književnik. Pisal je članke o kulturi in politiki ter razprave o poeziji, prozi in dramatiki. Bil je ključni interpret slovenske modernistične literature in eden najboljših poznavalcev naše dramatike: »Kdor je hotel dojeti, kaj hočejo reči Dane Zajc, Gregor Strniša, Primož Kozak, Rudi Šeligo, Dominik Smole, Andrej Hieng, Peter Božič, Tomaž Šalamun, Veno Taufer in Niko Grafenauer, je moral brati Kermaunerja, ki je bil njihov najboljši interpret in obenem njihov največji apologet.«*

Kermauner se je v javno življenje vrnil pred kratkim, kot da je čutil, da nas mora še zadnjič spomniti v kakšni družbi je sam živel in da ne smemo dovoliti indiference do družbenih dogodkov, značilne za mlajše generacije. Z »Velikim slovenskim tekstom«, s knjigo svojih spominov Navzkrižna srečavanja ─ v kateri je spregovoril o svoji generaciji, njenih javnih protagonistih, vélikih ljudeh in svojih dobrih prijateljih, predvsem pa o času, v katerem so bile vrednote čez noč zamenjane z novimi in dvomljivimi ─ se je vrnil tudi v medije, s tem pa smo imeli dragoceno priložnost še enkrat prisluhniti njegovim razmišljanjem o trenutni družbeni resničnosti in novih kontekstih časa »njegove« preteklosti.

»V osnovi cenim in ljubim vse. Nič nismo vredni, vendar smo edina šansa v tem vesolju, ki ga poznamo, da iz nas nekaj nastane - čezčlovek.«*

Lena Vastl

Povezave:

Intervju v Mladini (2008) *

Slovenska povojna politična dramatika (nastop na FF, 10. maj 2007)

Umrl je akademik Taras Kermauner (Radio televizija Slovenija)