Četrtek, 5. junij 2008
Predstavitev Lorcine dramatike, sreda, 21. maj 2008, FF

Zahtevnega dela se je lotilo kar deset prevajalk: Maja Brodschneider Kotnik, Marjeta Drobnič, Marija Uršula Geršak, Branka Kalenić Ramšak, Ajda Krajnc, Jasmina Markič, Damjana Pintarič, Barbara Pregelj, Marjeta Prelesnik Drozg in Maja Šabec. Predstavitve se je udeležilo nekaj prevajalk, ki pa so obenem tudi avtorice ali soavtorice dodatnega besedila. Zabaven, duhovit in slikovit večer je povezoval Matej Krajnc, ga popestril s prevedenim  improvizirano odigranim odlomkom iz drame Ko mine pet let, v izvirniku pa sta nam glas Andaluzije pričarala Gemma Santiago Alonso in Alejandro Rodríguez Díaz del Real. Za konec pa še zvoki kitare in nekoliko sodobnejša predelava Lorcine pesmi.

Takoj na začetku večera je Branka Kalenić Ramšak opozorila, da pri Garcíi Lorci nikakor ne smemo ločiti med Lorco pesnikom in Lorco dramatikom, njegovo delo je treba gledati izključno kot neločljivo celoto. A njegovo ustvarjanje se še zdaleč ne konča le pri pesništvu in pisanju dram, bil je vsestranski umetnik, ki se je lotil igranja na kitaro, klavir, slikanja, bil je režiser in scenograf  … Spoznal in družil se je s številnimi imeni iz sveta znanosti in umetnosti, kot so Albert Einstein, Salvador Dalí, Paul Valéry, Maurice Ravel.

Predstavljena knjiga obsega 13 dramskih del. Pri nas že uprizorjene, prevedene in zato torej nekoliko bolj znane: Dom Bernarde Albe, Krvava svatba, Mariana Pinedo, Yerma (Pusta), Neugnana čevljarka in Donja Rosita ali kaj pravijo rože. Še posebej Krvava svatba, Yerma in Dom Bernarde Albe imajo poseben grški naboj s klasično zastavitvijo tragedije, kjer junaki sami izberejo smrt kot možnost za uresničitev in ne kot beg ali revolt. Toda slednja dela so bila povečini objavljena le revijalno. Seveda so tudi te drame ponovno prevedene. Njegova prva dramska pesnitev, Metuljkin urok (1919), je bila med publiko  sprejeta porazno. Sledila je drama v verzih, Mariana Pinedi (1923), nekoliko bolj všečna publiki, saj je govorila o resnični junakinji revolucionarnega gibanja. Nato pa »farsi za lutke« Tragikomedija o don Krištofu in gospodični Rositi (1922) in Lutkovna igrica o don Krištofu (1931) ter Neugnana čevljarka (1925) in Ljubezen don Perlimpína z Beliso v njegovem vrtu (1926).

Maja Šabec, ena izmed prevajalk, takole zapiše v svojem literarnozgodovinskem orisu dramatike Federica Garcíe Lorce: »Njegove osebe na odru vedno govorijo realistično, pa hkrati poetično. K temu delno prispeva visoka stopnja jezikovnega stiliziranja v vsakdanjem andaluzijskem govoru, ki ga avtor verno posnema in ki je sam po sebi dramatičen in poetičen. Vsak stavek je nabit z dvojnimi pomeni, metaforiko, ironičnimi namigi in simboliko. […] Zato tudi nekaj, kar ima jasen pomen v španščini (andaluzijščini), lahko pomeni nepremostljive težave, ko poskušamo to prevesti v kateri koli drug jezik.«

Tako farse in tragedije poudarjajo vsiljenost zakona, tradicije, ki mlado dekle zapira med štiri stene, ji vsili običaje in zakon s starcem, ob katerem se dekle kot divja žival v kletki  muči, duši in nori od strasti po svobodi ali po drugem moškem. Iz njegovih dram vre vročina, klavstrofobična zadušljivost temačnega prostora, ki jo doživljajo ujeti liki. Medtem ko bralec  občuti, da zunaj sije sonce in da je vse lepo, predvsem protagonistka verjame v to svetlobo, medtem ko sanja o ljubimcu, otroku, svobodi, popolnem možu, vrnitvi zaročenca ali preprosto o begu iz vseh teh spon, ki jo obdajajo.

Skozi odisejado trinajstih dramskih poslastic spoznamo vročekrvnost, temperamentnost Andaluzije, njeno tragičnost, ki jo prikaže z orisom takratnega španskega vsakdana, bogatega z ljudskimi običaji, vraževernostjo in folkloro nasploh.