Eden osrednjih literarnih dogodkov, ki ga je Cankarjev dom skupaj s Forumom slovanskih kultur organiziral letos v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga, se je končal v četrtek v Cankarjevem domu z obiskom ruske pisateljice Lidije Sičjove. Od 28. februarja do 15. maja so se namreč vsak četrtek vrstili pisatelji iz slovanskih dežel, predstavljali svoje kulture, govorili o literarni situaciji v svojih državah in nam prebrali odlomke iz svojih del, na podlagi katerih je bilo moč prepoznati, bolj kot kar koli drugega, kako politična resničnost pesti prebivalstvo teh držav prav tako kot njihove vodilne misleče ljudje – same pisatelje.

Ne smemo zamolčati, da je festival imel ne le literarni, ampak tudi in celo predvsem politični namen. Posebna pozornost se je namenila obiskom veleposlanikov predstavljenih držav, vsaj tistih, ki so želeli priti, pisatelji pa so, z izjemo parih, več govorili o politiki kot o literaturi. Seveda politika vpliva tudi na kulturo, saj je literatura odraz življenja v posamezni družbi, a kljub temu se zdi, da je festival Slovanski most v svoji nerazumljivi želji po skrajni formalizaciji strukture večerov v veliki meri pozabil na tisto umetniško in nepredvidljivo plat književnosti, ki jo ne moreš zapreti v strogo predvideno formo, tako tipično za komunistične čase nekdanje skupne države.

Ko so na uvodni novinarski konferenci napovedali, da izbira gostujočih avtorjev ni bila odvisna od njihove prepoznavnosti v svetu, temveč so jih priporočile vodilne ustanove (univerze, društva pisateljev in podobno) v državi, iz katere izhajajo, smo bili upravičeno skeptični, če ne do tega, da gre res za kakovostne avtorje, potem nedvomno do dejstva, da so ti avtorji res najbolj tipični predstavniki literarnega bistva v svojih državah; saj vemo, da se večina slovanskih držav na žalost tudi danes bojuje z nedokončano demokratizacijo in so v postkomunističnem tranzicijskem obdobju tudi na znanstveno - univerzitetnih stolčkih (posebej ko govorimo o nekdanjih sovjetskih republikah) ostale sive eminence nekdanjega časa. Skrb je bila odveč, na podlagi slišanih drobtinic njihove produkcije, najprej v originalu potem pa tudi v slovenščini, lahko nedvomno zatrdimo, da gre za izvrstno prozo.

Začetna ideja enega od soorganizatorjev Slovenskega mosta, Foruma slovanskih kultur, je bila, da vsi avtorji govorijo v svojih maternih jezikih, in da se bo le takrat, ko bo res nujen prevod, poskrbelo za prevajalca, ki bo tako avtorjem kot občinstvu prevajal pogovor. Tukaj se je, kot je bilo pričakovano, stvar zalomila. In medtem ko smo se na Balkanu res potrudili, da vsako povezavo med južnoslovanskimi jeziki prikrijemo in zbrišemo, so organizatorji očitno pozabili, da vsi slovanski jeziki vendarle niso srbščina in hrvaščina in da kljub določenim skupnim besedam in jezikovnim konstrukcijam, ki le-te združujejo, to nikakor ne pomeni, da jih lahko v tekočem pogovoru vsak razume. Festival namreč ni bil namenjen le jezikoslovcem, četudi je bilo teh med obiskovalci največ - verjetno prav zato, ker se je koncept delnega prevajanja že po prvih nekaj večerih izkazal kot neučinkovit.

Že prvi večer, na katerem sta gostovala srbska pisatelja Mihajlo Pantić in Gordana Čirjanić, je pokazal na še eno zmotno prepričanje, ki velja predvsem za južnoslovanske jezike pri nas, in sicer tisto, da jih lahko prevaja kar vsak. Po odlomkih, ki so jih avtorji sami prebrali v srbščini, smo imeli priložnost slišati prav iste odlomke v slovenskem prevodu, ki so sicer bili izredni z literarnega stališča, vendar pa so bili zgolj interpretacija in nikakor ne prevod srbskega besedila. Pri nam bolj tujih slovanskih jezikih pa se je stvar očitno zakomplicirala in po nekaj večerih so organizatorji odločili, da bo odlomek v slovenskem jeziku bodisi nadaljevanje zgodbe, ki smo jo že slišali v izvirniku, bodisi kakšen drug odlomek iz avtorjevega dela. Poznavalci jezika tako niso mogli delati primerjave med jezikoma, so pa uživali tako v poetičnosti originala kot v zelo dobri (vendar večinoma vseskozi isto artikulirani) dramski interpretaciji bolj ali manj natančne slovenske različice avtorjevega besedila.

Tudi pri pogovorih se je dogajalo, da smo imeli po  dva prevajalca na avtorja. Obisk bolgarskega avtorja Vladimira Zareva je denimo pospremil tudi obisk bolgarskega veleposlanika v Sloveniji, za prevod bolgarščine v slovenščino pa vseeno ni bilo ustrezno poskrbljeno. Večkrat se je namreč zdelo, da so literarni večeri organizirani za slovenske diaspore slovanskih narodov in ne za širše občinstvo. Pogovore Iztoka Osojnika, ki je bil moderator vseh dogodkov, s tujimi avtorji je prepogosto  spremljal efekt znane sintagme »izgubljeno v prevodu.«

Eden svetlih momentov festivala je bil večer slovaških avtorjev Etele Farkaševe in Dušana Dušeka, ki se med drugim nista niti s svojo literaturo niti s prikazom literarne situacije na Slovaškem dotikala spolitiziranega jamranja, ampak sta nam ponudila svežo, sodobno literarno izkušnjo, opremljeno s humorjem, kar je občinstvo tudi nagradilo z velikim številom vprašanj, izkazanim zanimanjem za slovaške književnike in književnost in enim bolj zapaženih aplavzov na festivalu.

Sodeč po številu vprašanj, ki si jih je s strani publike prislužil pisatelj Jurij Koch, smo bili Slovenci zainteresirani tudi za najbolj eksotično od predstavljenih - lužiškosrbsko literaturo. Koch je eden od redkih pisateljev, ki še uporablja ta jezik,  kateri ima kljub maloštevilčnosti govorečega prebivalstva, ki ga pravzaprav sploh ne uporablja v vsakodnevni rabi, temveč le z namenom produkcije svoje specifične identitete in kulture znotraj Nemčije, kar dve (po besedah pisatelja) nezdružljivi narečji. V predstavitvi literature lužiških Srbov (v nemščini) – ki nimajo nobene povezave s Srbi iz Srbije, temveč so le slovanski narod z istim imenom – je pisatelj večkrat primerjal njihov položaj s položajem koroških Slovencev v Avstriji, ter kot izraz posebne pozornosti (če nam že ni uspelo prevesti odlomek iz njegovega dela v slovenščino) prebral svoj prevod pesmi koroškega slovenskega pesnika  Andreja Kokota v lužiški srbščini.

Čeprav nenačrtovano, se je predstavnica najbolj bogate slovanske književne zapuščine predstavila kot zadnja. Rusinja Lidija Sičjova, ki je prišla namesto Vladimirja Sorokina, čigar uprizorjeno delo Led smo v izvedbi Latvijskega gledališča sicer videli, vendar je obisk Slovenije v marcu zaradi družinske bolezni odpovedal, je tako zaključila prvo izvedbo Festivala slovanskih kultur, ki je na začetku obetal veliko, realiziral pa nekoliko manj.

Kljub temu da je bilo novinarjem na uvodni konferenci rečeno, da bi organizatorji želeli festival tradicionalizirati proti njegovemu koncu, pa se je nekaj takega vedno manj pogosto omenjalo. Zaradi delno zgrešene koncepcije in na določen način intelektualne lenobe organizatorjev ali pa nedostopnosti informacij, da bi lahko vsak posamezni pogovor sprofilirali izvirno in ga naredili zanimivega in dinamičnega, ne pa zaprtega v formo, smo bili priče dokaj utrujajočih večerov, organiziranih zaradi sebe samih in ne zaradi širšega občinstva.

Vseeno se zdi, da je bila pobuda za tovrstni festival dobrodošla ter da bi literarne predstavnike slovanskih kultur morali bolje spoznati. Nekoč je bila Rusija tista, okrog katere se je zbiralo slovanstvo, danes bi to lahko bili Slovenci, ki zaradi svoje majhnosti na noben način ne ogrožamo nikogar, smo pa dovolj napredni tako v kulturnem kot tudi v ekonomskem smislu, da bi lahko bili steber slovanstva in slovanske kulture. Edino Slovani namreč svoje kulture ne cenimo dovolj in jo prepuščamo »na milost in nemilost« različnim vplivom germanske in romanske kulture, medtem ko bi jo lahko, ponosni na njene dosežke, postavili ob bok drugim.  

Če se bo festival nadaljeval tudi v prihodnje, bo moral veliko narediti na svoji prepoznavnosti, mogoče vključiti v svoj program tudi druge veje umetnosti, strniti program na največ en mesec, saj je bila s skoraj štiri mesečnim trajanjem njegova prisotnost na kulturni sceni kljub medijskim napovedim precej marginalizirana. Vsekakor pa bi se iz njega lahko razvil dogodek ali niz dogodkov,  ki bi postali zelo pomembni za Slovenijo in Slovanstvo na sploh, pa tudi izjemno privlačni (ne le) za slovenske obiskovalce. Olga Brezovar

Povezave:

Ognjen Spahić in Fadila Nura Haver na Slovanskem mostu (fotogalerija)