Petek, 16. maj 2008
Debatni večer v sklopu Besedne postaje Celota v rekonstrukciji, sreda, 7. maj 2008, FF

V sredo, 7. maja, je v Modri sobi Filozofske fakultete potekal še en literarni večer Besedne postaje v organizaciji fakultetne knjigarne; tokrat sta o svojih pogledih na književnost razpredala Marko Juvan in Matevž Kos, vsak oborožen s svojo zadnjo monografijo.

Večer se po kompozicijski plati ni dosti razlikoval od »soočenja« med Virkom in Skazo v začetku aprila, čeprav je debata tokrat teleološke diskrepance v branju leposlovja pri slavistih in komparativistih elegantno (in – modro) zaobšla. Povezovalec Goran Dekleva je že v naslovnem hibridu (»Celota v rekonstrukciji« je kolaž obeh predstavljenih knjig, tako kot je nenazadnje tudi naslov tega komentarja) iskal izhodiščno točko, ki bi med seboj povezala dva tako različna pristopa k literaturi, kot ju ponujata Kosova zbirka Fragmenti o celoti in Juvanova Literarna veda v rekonstrukciji. Avtorska raznolikost se kaže že v sami formi obeh del: medtem ko je Juvanova Literarna veda pravzaprav tipična znanstvena monografija (s to razliko, da je res dobro napisana) o »permanentni krizi literarne vede«, je Kosov pristop bolj subjektivizirane, esejistične sorte, kar nenazadnje terja tudi predmet obravnave; Fragmenti »so knjiga sedmih tekstov o slovenskem pesništvu 20. stoletja in še malce čez.« Po pluralizmu pristopov in metodologij bi bilo res anahronistično govoriti o kakršni koli »dogmatičnosti« v humanistiki nasploh. »Kar pišemo, so, strogo vzeto, le fragmenti,« zapiše Kos v Predgovoru; hardcore literarna veda je passée, sodobna večperspektivičnost ne dopušča monološke samovolje.

Dekleva je vprašanja sestavil v želji po polemiziranju, z namenom, da bi »dregnil v osje gnezdo« ter spodbudil živahno razpravo o namembnosti in smislu literarne vede danes, toda sogovornika sta bila ali preveč ubrana v svojih odgovorih (učinki pluralizma?) ali – predvsem Kos – preveč obremenjena z obrobjem, ki ga je povzelo vprašanje, da bi se debata lahko povsem razmahnila. Kljub temu smo izvedeli, da bo komparativistika gotovo preživela prav zaradi njene sposobnosti »misliti hkrati več stvari« (učinki pluralizma!), če ne v takšni obliki, kot jo poznamo danes, pa zagotovo v tisti nekoliko modificirani: »Za stanje literarne vede se ne bojim,« pravi Juvan in dodaja, da »slovenistični oddelek poleg ožjih literarnovednih vprašanj vpenja književnost tudi v širši kulturni kontekst, na primer literatura in mediji.« Novost bo nova zgolj na videz, na ravni programskega ozaveščanja, saj se književnost – kot poudarjata oba govorca – že od nekdaj obravnavana v kontekstu časa in prostora svojega nastanka. Razlika v obravnavi je torej metodološka, novi časi so prinesli nova konceptualna orodja, od semiotike in strukturalizma do novega historizma in posodobljene hermenevtike.

Juvanov pristop temelji predvsem na eklektičnem povezovanju metodologij, saj svojo rekonstrukcijo utemeljuje na raz-druževanju uveljavljenih smernic ter tako preizkuša meje literarne vede. Kos – vsaj v tem primeru – prisega na esejistični pristop; »teksti niso stroga znanost, vsak literarni tekst razpira tudi svoj, njemu lasten metaliterarni jezik«; esej je tu predvsem sredstvo, ki dopušča, da »tekst bralca [in kasnejšega avtorja – op.p.] nagovori«.

Pogovor je končno zares vzletel, ko so se govorniki dotaknili vprašanja kanona in kanoniziranih besedil. V odgovoru se nihče ni mogel vzdržati omembe šolskega sistema, ki je pravzaprav najbolj dogmatičen »kanonizator« posameznih avtorjev in del; obenem je vprašanje kanona problematično, saj se seznam »must« besedil v času spreminja skupaj z vladajočo ideologijo in preostalimi silnicami, ki vplivajo na formiranje kanona. Tako so v retrospektivi Kranjca, Voranca in Bevka zamenjali nekoč spregledani avtorji kot Vodušek, Bartol, Podbevšek ...