Petek, 18. april 2008

Literarni večer s Tarasom Kermaunerjem ob predstavitvi Navzkrižnih srečavanj, sreda, 9. april 2008, Kavarna Union, Ljubljana
V sredo 9. aprila je v kavarni Union potekal pogovor o knjigi Navzkrižna srečavanja Tarasa Kermaunerja, filozofa, ki se je v življenju preizkusil (in izkazal) tudi kot kritik, esejist, literarni zgodovinar in teoretik, dramski analitik, dramaturg, urednik, režiser ter nazadnje – kot pisatelj. Toda kdo pravzaprav je Taras Kermauner?

Za praznimi faktografskimi podatki, ki običajno navajajo letnice pomembnejših premikov in dogodkov posameznikove biografije, se skriva nenavadno pestra, nemirna, a tudi grenka življenjska izkušnja: »Vsi moji prijatelji so mrtvi. Ostal sem le še jaz.« Taras Kermauner ni le oseba iz mesa in krvi, temveč pojmovno zmeraj-že (normativno pa ne-še) personifikacija spomina in metafora konkretne, nadpovprečno kreativne dobe v slovenski zgodovini. Bil je ob pravem času na pravem kraju, spoznal in družil se je z osebnostmi kot so bili Kocbek, Kidrič, Josip Vidmar, Ivan Mrak, Dominik Smole, Slodnjak, Marjan Rožanc, Vitomil Zupan, Dane Zajc, Gregor Strniša. Toda srečne zgodovinske okoliščine same po sebi vendarle niso konstitutiven faktor v procesu formiranja umetniške osebnosti; Kermauner zgodovine in tistih, ki so jo krojili, ni le opazoval (in posledično (p)opisoval), temveč se je zgodovinskega toka vselej aktivno udeleževal tudi sam ter se tako v slovensko zavest zapisal kot eden izmed njenih najvplivnejših krojačev. Govorimo o človeku, ki je vse do razpada Jugoslavije aktivno sodeloval pri ustvarjanju in poustvarjanju slovenskih intelektualnih in umetniških gibanj; ki je (so)ustanovil Oder 57, sodeloval z gledališčem Glej, urejal Perspektive ter prvi pri nas spregovoril o postmoderni; in sladko na koncu: o njem gre glas, da je njegova »nekonsistentnost prešla v klinično fazo«.

Ena izmed najpomembnejših Kermaunerjevih (duhovnih ali miselnih, kakor želite) »inovacij« je zagotovo ta, da se nikdar ne odloča med prvim ALI drugim, temveč sprejme eno IN drugo (»imanenca in transcendenca«); odločanje za eno možnost ne pomeni nujno izključevanja vseh ostalih, ki so izpadle, zato lahko Kermauner sproščeno in brez slabe vesti govori o prijateljih domobrancih in obenem podpira čaščenje herojev NOB. Nekonsistentno? Mogoče, bolj verjetno pa, da gre za praktično in inteligentno odbrano uporabo postmodernističnega anything-goes, ki je zagotovo človeku bolj prijazen in do njega manj dogmatičen kot zahteva po apriornem priznavanju ene in edine resnice.

Večer v Kavarni Union se je tako odvijal v duhu pluralizma resnic, o drugih, še bolj pa o sebi; »nenazadnje smo vsi tu zaradi mene«, je rekel častni gost na začetku prireditve. In imel je prav: zbrali so se tisti, ki si s Kermaunerjem delijo iste koščke zgodovine, isti kolektivni spomin, ljudje s stičišča, od katerih le nekaj vidnejših imen: Dušan Jovanović, Iva Zupančič, Žarko Petan, Ivanka Mežan, Ifigenija Simonović, ... ter seveda – novinarji, fotografi, snemalci, zapisovalci, televizijci, radovedneži, kronisti in arhivski anahronisti. »Še dobro, da sva prišli v dvoje,« je rekla neka gospa svoji prijateljici. »To so sami zaprti krogi, če prideš sam, potem si sam.« Jasno, vračanja in vstajenja zberejo verne in nejeverne Tomaže na kup, če pa je za nameček druščina poimensko še tako elitna kot je bila tokrat, se res počutiš kot kunec med kunami. V resnici bi to čisto lahko bil glamurozni, mondeni dogodek (večer je nenazadnje povezovala Manca Košir – manjkali so le še čajni piškoti) z internimi šalami za »zaprte kroge«, kot se je lepo izrazila tista gospa; toda Kermaunerjeva strastna iskrenost in iskrena strast sta porazili še tako trdnega skeptika. Marsikdo se je med govorom čisto nehote in povsem presenečeno zasačil, kako z odprtimi usti ne samo gleda, temveč kar požira živahnega belolasega gospoda, ki je tako intenzivno mahal z rokami, da je nekajkrat skoraj polomil vrat statičnega mikrofona. Resnica je zmuzljiva, tako kot identiteta, zato se Kermauner v vsak odgovor zaleti, nepremišljeno, »sem človek instinkta, žvau«, in vsaka resnica je resnična le toliko časa, kolikor traja beseda. Beseda pa obenem gradi »jaz«, ki je pri Kermaunerju v »shozifreni, nori poziciji«; na vprašanje Mance Košir, »kdo je Taras Kermauner danes?«, tako avtor ni mogel dati drugega odgovora kot Sokratovega: »Ne vem.« Kvazimemoarska Navzkrižna srečavanja, ki govorijo o vélikih ljudeh in dobrih prijateljih ter opisujejo »duhá neke generacije« (Čander), tako paradoksalno (in vendar povsem logično) niso portreti drugih, temveč enega in edinega Drugega, ki je Taras Kermauner sam. »Tvoji portreti so najbolj portreti tebe,« je rekla Manca Košir. Zagotovo je imela prav: Taras Kermauner je predvsem množina tistih, ki so ga spremljali celo življenje, in zdaj prek njegove podobe dobili vsak svojo zgodbo.

Najsi govori o sebi neposredno ali prek drugih imen – Kermauner je navdušujoč govorec, ker je sam tako navdušen nad predmetom govora. Večer ni bil samo predstavitev knjige, ampak mnogo, mnogo več. Za tiste, ki smo »zlata šestdeseta bele Ljubljane« zamudili za celih dvajset let, je bil Kermaunerjev glasni tok spominske zavesti eno samo vrtinčenje podob, vtisov, barv in občutkov; preostali – in teh je bila večina – so se skupaj z govornikom razcepili v koraku med preteklostjo in sedanjostjo ter iskali izgubljeni čas. Po skoraj petnajstih letih delno prostovoljne delno prisilne osame, ko ga je javnost pozabila, oblast ignorirala, intelektualna srenja pa preprosto zamolčala, se Kermauner znova sonči pod reflektorji zgodovine. Tokrat predvsem v vlogi pričevalca in komentatorja: »Nismo se za to borili«. Zgodovina je šla svojo pot.

Večer v Unionu je bil, tako kot je vselej pisanje Tarasa Kermaunerja, hommage, poklon času in njegovim ljudem, tistim, ki niso pustili, da jih čas odnese, temveč so se – ne glede na tveganje – lastnoročno vpisali vanj. Še najbolj in najočitneje pa ta, ki je njihov trud popisal. Ana Geršak

Povezave:

fotogalerija