Sreda, 16. april 2008

Na tiskovni konferenci 9. aprila v novi čitalnici rokopisne zbirke NUK je »KUD Logos« predstavil šest knjižnih novosti, katerih skupni osrednji motiv je Boris Šinigoj zajel v Prologu svoje knjige Spodbuda k filozofiji, ki je bila prva predstavljena ob tej priložnosti. Boris Šinigoj namreč citira Hegla, ki pravi, da mora filozof imeti prav toliko estetske moči kot pesnik in da je najvišje dejanje uma tisto, v katerem so zaobjete vse ideje, Resnica in Dobrota pa sta sestri samo v Lepoti. Na ta način povzema rdečo nit vseh predstavljenih del in nas vpelje v prostor pesniškega izražanja v filozofiji in prenašanja religioznih občutkov skozi pesmi.

Spodbuda k filozofiji je knjiga namenjena predvsem mlademu bralcu, pa tudi vsem zaljubljenim v filozofijo in tistim, ki to želijo šele postati. Skozi svoje pedagoško delo je pisatelj ugotovil, da je mlad človek današnjice oropan potrebe po odkrivanju lepote in resnice, kakor v filozofiji tako tudi v poeziji. Svojo knjigo vidi kot spodbudo vsem, predvsem pa mladim, da se podajo na pot raziskovanja modrosti in jim želi skozi njo, kakor sam pravi, »posredovati predokus neslutene Lepote, /…/ dovzetnost za njen smisel, ki je ob enem smisel Dobrega in resničnega.« Želi nas nagovoriti k razkrivanju resnične filozofije in nam pokazati drugačno pot razmišljanja od tiste, ki nam jo ponuja odmišljeno in poljubno enodnevno razpravljanje o vsakdanu. Kljub temu da je bil prvotni namen knjige pisanje učbenika filozofije, se je pisatelj vendarle odločil za drugačen pristop. Čeprav nam v njej podaja zelo pomembne iztočnice za nadaljnje razkrivanje filozofske modrosti in nas spoznava na eni strani s filozofijo starih Grkov in na drugi s Kantovimi štirimi vprašanji, ki so temelj moderne filozofije, namen knjige ni le podučiti bralca, temveč ga povabiti »k skoku v ljubezensko pustolovščino srečanja s temeljnimi vprašanji mišljenja, ki vodijo k spoznavanju samega sebe in skrbi za lastno dušo.«

V svoji knjigi Od drugega do Drugega nam Vid Snoj, profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani, ponuja zbirko priložnostnih besedil, ki jih je pripravljal za vrsto simpozijev, katerih se je udeležil v zadnjih letih. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da gre za knjigo dokumentarističnega in akademskega značaja, nam vrstni red tekstov in mednaslovi, ki jih je dodal ob pisanju knjige, zarisujejo njihovo skupno dramaturško rast, ki jo avtor skuša priimenovati tudi v naslovu Od drugega do Drugega. Skozi tematiko tekstov, ki se, kot je sam avtor v Predgovoru svoje knjige povedal, »giblje od drugosti nas samih v sodobnem globaliziranem svetu do Drugega kot kriterija svetovne literature in poslednje reference umetnosti sploh«, skuša povzeti »dramaturško dinamiko« ter navsezadnje nagovoriti Drugega oz.  bralca.

Premik od filozofskega k religioznemu v poeziji je naredil Alen Širca, mladi pisatelj, ki je s svojo knjigo Teopoetika – študije o krščanskem mističnem pesništvu, napisano na podlagi diplomskega dela, opravljenega prav pri profesorju Snoju, poskušal odkriti patino z zdavnaj pozabljenega mističnega srednjeveškega krščanskega pesništva. »Ne morem se znebiti občutka, da je vsak (moderni) literarni zapis (ki se mi zdi nekaj dobrega in inspirativnega) pričevanje o prisotnosti in odsotnosti (pri vrhunskih delih pa seveda tudi hkrati) Svetega, Absoluta, Boga, Biti ali kakor koli že kdo hoče to imenovati.« Zato se vrača koreninam zahodnoevropskega pesniškega izročila, srednjeveškemu krščanskemu pesništvu in eni njegovih predstavnic iz 13. stoletja, do zdaj slabo znani na slovenskem prostoru - Mechthildi iz Magdeburga. Kljub temu da v predgovoru omenja tudi mistične pesnike drugih velikih verstev, se v svojem delu tokrat omejuje le na krščansko izročilo.

S drugimi verstvi, in sicer hinduističnim, pa se srečamo v naslednji knjigi predstavljeni ob tej priložnosti - prevodu dela enega najimenitnejših modernih teologov, ki so začeli opazovati pojav svetega zunaj konfesionalnega okvira Rudolfa Ottoja. V svoji knjigi Indijska religija milosti in krščanstvo, ki je izšla v prevodu Alfreda Leskovca, govori o primerjavi fenomena milosti v tistih vejah indijske religije, ki poznajo vrhovno Božanstvo, ter na drugi strani v krščanstvu, ki je pojav milosti poskušal obdržati kot ekskluzivno pravico izključno svoje predstave Svetega.

Med novimi knjigami je založba »KUD Logos« pripravila tudi dve knjigi poezije in sicer Pesmi Gerarda Manleya Hopkinsa in Sto izrekov za pahljače francoskega dramatika in pesnika Paula Claudela. Pri prvi zbirki gre za mistično krščansko poezijo jezuitskega duhovnika, ki je v katolicizem prestopil iz anglikanske vere. Zelo močna poezija v prevodu Vinka Tauferja, Miljane Cunta in Matjaža Črnivca navdušuje s svojim običajnim angleškim ritmom, večinoma jambskim z nekaj izletov v trohejski in mešanico obeh. Knjiga je opremljena tudi odlomkom iz Hopkinsovih pisem in dnevnika v prevodu Andreja Arka ter opombami prevajalcev, ki nam približajo pisatelja in pomagajo, da bolje razumemo različne razvojne faze v njegovem pesniškem izražanju. Sto izrekov za pahljače pa je Claudelovo delo, ki nam predstavlja popolnoma drugačnega pesnika, kot smo ga bili vajeni do zdaj. Tokrat imamo prvič priložnost prebirati njegovo poezijo, ki ji ni namen zveličanje francoske države in francoskega katolicizma. To zbirko je pesnik napisal, ko se je kot francoski veleposlanik srečal z eno oddaljeno in povsem različno – japonsko - kulturo in začel prebirati budistične in taoistične filozofske in pesniške tekste, ki so na njem pustili velik vpliv. V knjigi haiku poezije na francoski način lahko poleg prevodov Gorazda Kocijančiča preberemo tudi pesmi v francoščini v kaligrafskem rokopisu samega avtorja.