Petek, 11. april 2008
Gostovanje Marjana Strojana na FF, četrtek, 3. april 2008, ljubljanska FF
V četrtek, 3. aprila, je študente četrtih letnikov primerjalne književnosti in literarne teorije pri seminarju iz literarnega prevoda, ki ga vodi Boris A. Novak, obiskal prevajalec, pesnik in filmski kritik Marjan Strojan. V slovenski javnosti je bil najbolj opažen kot prevajalec angleške in ameriške književnosti, dvakrat je dobil Sovretovo nagrado, objavil pa je tudi pesniške zbirke Izlet v naravo, Drobne nespečnosti, Parniki v dežju (za katero je prejel tudi Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko), Dan, ko me ljubiš in izbor Pokrajine s senco.

Kljub svoji vsestranski dejavnosti je Strojan zaradi namena seminarja spregovoril predvsem o svojem prevajalskem opusu, ki je eden pomembnejših na Slovenskem: prevedel je (včasih zaradi želje po čim zvestejšem in obenem čimbolj jezikovno izpiljenem prevodu tudi večkrat) Beowulfa, Miltonov Izgubljeni raj, pesmi Roberta Frosta in mnogih drugih avtorjev, še vedno pa prevaja zelo obsežne Chaucerjeve Canterburyjske zgodbe.

Svoje pripovedovanje je začel prav s prevajanjem slednjih, saj je nekatere od njih prvič prevedel že pri sedemnajstih letih, ker je »vsaj mislil, da gre za najlažje besedilo« – prevajal jih je iz angleščine in jih bral na nekem literarnem nokturnu, kjer sta ga slišala človeka, ki sta bila najbolj usodna za njegovo nadaljnjo prevajalsko kariero: urednik zbirke Kondor Uroš Kraigher in Janez Menart. Opazila sta Strojanov pesniški talent, sklenila pa sta, da bi ga moral Menart še nekoliko pesniško opiliti; tako je Strojan vsak teden prevedel kakih deset verzov, ki sta jih skupaj pregledala, vendar je Menart pogosto želel drugačno rimo ali besedni red od tistega, ki si ga je zamislil Strojan. Tako je po štirih letih (medtem je tudi delal, študiral in izdal prevod Spenserjevih Amorettov) prekinil s šolanjem pri Menartu, medtem pa je v Oxfordu spoznal, da Canterburyjske zgodbe, kakršne je bral in prevajal v začetku kariere, sploh niso Chaucerjev izvirnik, temveč prevod Nevilla Cockwilla v sodobno angleščino. Strojan je zato kupil izvirnik in zaprepaden ugotovil, da ne razume ničesar (da smo mu verjeli, nam je prebral nekaj verzov originala), zato se je resno posvetil študiju tedanjega jezika in naposled začel prevajati obsežno delo (celotne Canterburyjske zgodbe namreč sestojijo iz 18000 verzov ter dveh vloženih romanov v verzih, pridige in komedije).

Po izboru iz Zgodb, ki je leta 1974 izšel pri Kondorju, se je Marjan Strojan lotil prevajati Miltonov Izgubljeni raj, za katerega je leta 2004 dobil Sovretovo nagrado. Povedal je, da je bil Menart nenavadno hitro navdušen nad njegovimi novimi prevodi, opozoril ga je le na to, da mora prevodni verz vsebovati približno toliko informacij, kot jih isti verz izkazuje v izvirniku. Ob tem se je Strojan spomnil Đilasovega prevajanja Izgubljenega raja, ki je imel približno 4500 verzov več kot original. Ko ga je Strojan v začetku 80. let vprašal, kako je to mogoče, mu je Đilas razložil, kako so ga zaprli in mu onemogočili pisanje, vendar je imel znanko, ki mu je pošiljala toaletni papir, na drobno popisan z Miltonovim epom, v sadje pa mu je vsakič skrila droben svinčnik. Tako je Đilas, kljub temu, da ni  mogel paziti na verze, lahko prevedel ves ep, hkrati pa opogumil tudi Strojana, ki je imel pred tem še nekatere zadržke zaradi količine in zahtevnosti – mislil si je, da če je Đilas to zmogel v takih pogojih, potem tudi on sam lahko to stori ob vseh slovarjih in različnih izdajah, ki so na voljo. Vseeno mu je prevajanje vzelo dobrih dvajset let, priznal pa je tudi, da se mu je vmes nekajkrat ustavilo, zato je vmes naredil še Beowulfa.

Nekoliko prej je delal kot kontrolor letal na Brniku (sic), kar mu je povzročilo precej skrbi, ko pa je po štirih letih s tem končal, je začel delati kot BBC-jev novinar. Nasproti njegovega delovnega mesta v Londonu je bil King's College, ki je izdajal Chaucerja po delih; po več poskusih se je dogovoril za poslušanje elitnih predavanj o angleški književnosti, tam pa se je učil tudi jezika, v katerem je napisan Beowulf in ki je še težji od Chaucerjevega. Beowulfa je Marjan Strojan v celoti prevedel štirikrat, zanj pa je leta 1993 prvič dobil Sovretovo nagrado. Prvič ga je prevajal prozno, drugič v nekakšne blankverze, v tretje pa je že dodal aliteracije. Zadnja verzija ima izboljšane aliteracije, bolj oprte na izvirnik. Zatem je naredil še Antologijo angleške poezije, za katero je priznal, da je imel težave z iskanjem prevajalcev, saj mnogih pesnikov v slovenščino še niso prevedli. Ker so mnogi obljubljali prevode in jih niso prinesli, je moral Strojan mnoge povsem različne pesnike prevajati sam in to tako rekoč enega za drugim. Ob opisovanju težav, ki so ga ob tem pestile, je postal posebej slikovit: »A veste – en dan prevajaš sonet iz 17. stoletja, neko metafizično poezijo, naslednji dan prevajaš nekaj iz 18. stoletja v blankverzu, čez dva dni prevajaš limericke, čez tri dni neko moderno poezijo, pač tisto, kar manjka, in človek je na koncu že tako paranoičen, mislim, od tega paranoičen, ker je bil malo prej shizofreničen, da - vam povem - jaz sem to delal štiri leta, ampak peto leto mi že ne bi več zneslo, mene b' nekam odpelal'.«       

Prav ob pripravljanju antologije mu je nekdo predlagal, da bi prevajal Roberta Frosta, ki ga Strojan nikdar ni želel prevajati, ker se mu je zdelo, da ga ne bi mogel prevajati. Že sicer navdušeno publiko na četrtkovem gostovanju je s pripovedovanjem o svojem odnosu do velikega ameriškega pesnika dodatno razvnel.

Ko je Frost leta 1963 umrl, je tedaj štirinajstletni Strojan o tem prebral članek, kmalu zatem pa se je zaljubil v njegovo poezijo, saj se mu je zdelo, da odlično opisuje kmečko življenje in običaje, ki so bili domači tudi njemu. Šele pozneje je opazil, da ima Frostova poezija še veliko drugih odlik kot dobre opise konjske vprege ali kravje molže, pokazal pa nam je tudi primer nečesa, česar tudi pozneje ni opazil: v pesmi Spring Pools, ki jo je Strojan prevedel kot Pomladne luže, je Frost pravzaprav opisal vermontska jezera in ne luž, kar je prevajalec odkril šele, ko je pred dvema letoma obiskal pesnikovo posestvo. Sklenil je, da bo moral pesem še enkrat prevesti.

Še bolj impresivno je bilo Strojanovo pripovedovanje o skoraj neverjetnih stičnih točkah med Frostovim in njegovim lastnim življenjem, ki ga ni povsem pojasnil; naknadno smo izvedeli le, da je bil Frost poln samega sebe, da so ga zapustile vse ženske, žena (ki jo je povrh vsega še prisilil k poroki) pa mu je umrla, otroci so mu prav tako pomrli (sin je naredil samomor), edina hči je znorela, z manipulacijo in podkupovanjem je silil žirije, da so ga izbrale za različne pesniške nagrade ... A ob tem ni nikdar povedal, katere so vzporednice z njegovim življenjem; te je omenjal le ob npr. kmetovanju. Tako je spretno pustil primerjavo v aporiji. Ob Frostovi poeziji je Strojan pripovedoval o svojem odnosu do prevajanja, predvsem poezije, saj proze nikdar ni prevajal; povedal je, da se mu s svojo preveč eksplicitno obliko nikdar ni zdela tako zanimiva kot poezija, ki je vedno avantura, avanture pa da so ga vedno bolj zanimale kot vsakdanje delo in resno življenje. Prav ob Frostu pa je prebral tudi največ svojih prevodov. Poslušali smo doživete interpretacije Ognja in ledu, Brez, Opuščene poti, Nič zlatega ne traja in drugih.

Izvrsten nastop, ki ob vsej živosti in razgibanosti ni skoparil tudi s povsem stvarnimi napotki domnevnim bodočim prevajalcem, se je zaključil z vprašanji, ki smo jih Marjanu Strojanu zastavljali poslušalci, ob tem pa se je razvil prijeten pogovor. V njem se je znova navezal na Frosta, ki je nekoč izjavil, da je poezija tisto, kar izgine v prevodu, vendar takoj zatem dodal, da se mu je »malo uprl, kolikor sem se mu pač mogel«. Ta citat je uporabil prav za pojasnitev subtilnosti poezije, ki se mora ohraniti tudi v prevodu: stvar mora pesnik prijeti, hkrati pa se je ne sme dotakniti. Ko ujameš metulja, ga ne smeš prijeti za krila, temveč ga ujeti med dlani in hitro izpustiti, je slikovito pojasnil. »Tisto, kar pa vmes ostane, tisto je poezija.« Andraž Jež