Četrtek, 10. april 2008

Predstavitev knjige Toma Virka Primerjalna književnost na prelomu tisočletja, sreda, 2. april 2008, Knjigarna FF

Zanimanja za knjigo je bilo veliko, ljudi preveč, zato so dogodek prestavili v »modro sobo«. Zanimivo, da smo bili na predstavitvi študenti v manjšini. »Zanimivo«, kajti knjiga se nenazadnje ukvarja z vprašanjem obstoja enega izmed najbolj priljubljenih študijev na Filozofski fakulteti, primerjalne književnosti. Če na kratko povzamem prvo polovico knjige: obstoj primerjalne književnosti danes še zdaleč ni samoumeven, saj se že lep čas krešejo mnenja tako o metodi preučevanja predmeta kot tudi o predmetu samem.

S podobno tematiko se je pred dvema letoma ukvarjal Marko Juvan v knjigi Literarna veda v rekonstrukciji in gotovo bi med obema študijama lahko potegnili kar nekaj vzporednic (na predstavitvi pa jo je po sorodnosti predmeta izpostavil tudi Skaza). Medtem, ko poteka študijsko življenje komparativistike na FF dokaj mirno, onstran Atlantika vre – celo tako, da se primerjalna književnost preliva in izgublja v kulturoloških študijah. »[P]revladujoči termin pravzaprav ni /…/ več "literatura", temveč "kultura".« Če je (avto)refleksija najznačilnejša poteza komparativistike, bi s strani mlajših generacij mogoče pričakovala nekoliko več posluha za tovrsten problem. Res pa je, da se bitke danes ne bijejo več na ulicah, javna manifestacija pa ni in nikoli ni bila (razen v kakšni francoski revoluciji) realen odraz dojemljivosti širše populacije za določeno problematiko. Tistim, ki se z velikimi vprašanji (konkretno: s tem vprašanjem) spopadajo v udobju domačih zidov, knjigo toplo priporočam v branje.

Po zakonu kompenzacije so prostor tako zapolnili predvsem tisti, ki se z vprašanjem književnosti ukvarjajo poklicno, torej predavatelji književnosti, filologi (slavisti, slovenisti) in nekaj profesorjev z drugih področij. Opozicija, ki se je vzpostavila že na ravni obeh večin v občinstvu, in vzporejanje Juvanovega in Virkovega pogleda na probleme literarne metode, sta zgolj preslikali glavno sopostavitev, tisto »vsem na očem«: namreč, pogovor je nenazadnje potekal kot soočenje dveh perspektiv, filološke (Skaza) in komparativistične (Virk), to pa je vzpostavilo poligon za nadaljnje razmišljanje o sorodnostih in razhajanjih literature kot stičišča obeh smeri.

Dogodek je povezoval Aleksander Skaza, ki se je bolj kot na samo knjigo osredotočil na vprašanje razlike v pojmovanju in dojemanju literature pri filologih in komparativistih. V splošnem sem imela občutek, da želijo biti vprašanja provokativna, toda Virk se je vselej izmotal z neko posebno eleganco (beri: diplomatsko spretnostjo) in odgovarjal povsem »politično korektno«; morda v vprašanjih ni videl želene polemične osti, morda so se mu zdela preprosto irelevantna, toda kot slavistka priznam, da bi me odgovori nadvse zanimali. Zakaj? Morda gre za obliko kolektivne slavistične frustracije, morda gre za redke posebneže, ampak menim, da se večina tistih, ki primerjalne književnosti ne študirajo, se pa s književnostjo ukvarjajo, čutijo (vsaj spočetka) nekoliko negotove, v skrajnem primeru celo hendikepirane v ravnanju z literaturo. Tako vsaj razumem uvodno skromnost profesorja Skaze, ki samega sebe označi za »amaterja, kar se tiče komparativistike«, celo »barbara, vezanega na slovanski svet, na rusko literaturo«. Vendar se je iluzija ponižnosti kmalu razblinila, sopostavitev slavist/komparativist pa se je zabrisala takoj, ko je debata stekla dalje in razkrila povsem novo dimenzijo (opozicijo) v odnosu sogovornikov do literature.

Skaza pripada – tako kot Janko Kos – starejši generaciji literaturovedov, generaciji, ki je »doživela« takšne intelektualne kalibre slovenskega prostora kot sta bila Anton Ocvirk in Dušan Pirjevec. Virk je predstavnik »novega vala« (če si sposodim pojem francoskega umetniškega gibanja iz 50. in 60. let) in s tem nosilec novih, predrugačenih pogledov na književnost in na z njo vezane pojme. Če je bilo nekoč še mogoče jasno opredeliti pojme literarne metode in konkretizirati njihovo uporabo, je danes z »razširitvijo področja boja« in težnjo po povezovanju literarnoteoretskih postopkov (večperspektivičnost v odnosu do predmeta obravnave) to nemogoče. Konkretna, jasno začrtana vprašanja, ki jih je postavljal profesor Skaza, tako niso mogla dobiti zgoščenega odgovora, temveč odprto strukturo, ki pove vse in hkrati nič – je pa ravno tako povedna.