Literarni večer LUD Literature s Primožem Čučnikom in Juretom Jakobom, četrtek, 27. marec 2008, Knjigarna FF
Pesniški večer dveh avtorjev (oba sta svoje pesmi že objavila v zbirki Prišleki LUD Literature), ki je potekal v predavalnici Filozofske fakultete, je vodil moderator Goran Dekleva. Večera se ni udeležil eden izmed napovedanih pesnikov, Miha Pintarič (zbirka Nugae, 2007), saj je bil zadržan na mednarodnem srečanju PEN na Bledu. Kljub temu smo slišali nekaj njegovih pesmi, ki jih je z užitkom prebrala Pintaričeva sestra. Kot se je izkazalo, je Goran Dekleva pesnikoma zastavljal zahtevna vprašanja o njuni lastni pesniški refleksiji. Kot je dejal sam, je pesnika ''matral'' z vprašanji o njunih pogledih na lastno poezijo, vplive in kritiko.

Oba pesnika sta bila zadržana pri odgovorih na vprašanje o všečnosti njune poezije. Vprašanje je morda res nenavadno in zanimivo je, da sta proti pričakovanjem oba, Primož Čučnik  (Delo in Dom, 2007) in Jure Jakob (Budnost, 2006), oklevala z odgovorom, češ da nimata dovolj distance do svojih pesmi. O morebitnih vplivih na njuno poezijo je Jure Jakob dejal, da bi v svojih pesmih težko govoril o kakršnemkoli dialogu z drugimi avtorji in dodal, da pravzaprav bere več proze kot poezije. Primoža Čučnika v zvezi s pesniškimi vplivi gotovo zaznamuje njegovo prevajanje iz poljščine in angleščine, v njegovih pesmih se pojavljajo citati, parafraze, v zadnji zbirki pa tudi dve predelavi tujih pesmi. Vplive pa je vsekakor težko določiti, saj so največkrat nejasni in se pojavljajo na različnih pesniških ravneh.

Pogovor med pesnikoma in kritikom je spominjal na sodno dvorano, kjer eden poskuša združevati resnico, druga dva pa jo razdružujeta s svojo subjektivno izkušnjo. Nekakšna v temeljih kontradiktorna debata, kar se nanaša tudi na pogovor o urbani književnosti, kjer smo bili poslušalci priča paradoksu med razliko med pesnikoma, Primožem Čučnikom kot pesnikom urbane poezije in Juretom Jakobom, kot pesnikom Murnove pesniške tradicije, kakor se je izrazil Goran Dekleva, ter med podobnostjo med njima in njunim nezanimanjem in neopredeljenostjo do pojma urbane književnosti iz pesniškega vidika. Debata je vodila v razmislek o delu kritika, ki ustvarja skovanke, da bi lahko umestil literarna dela, ter delom pesnika, ki se izmika kakršnim koli opredelitvam. Oba pesnika sta naklonjena kritiki, Primož Čučnik pa dodaja, da je konstruktivnih kritik premalo, torej takšnih, ki bi pesniku pomagale pri njegovem delu. Kritike gredo po njegovem pogosto preko meja kritike in postanejo poročila ali kaj podobnega.

Ob Jakobovi novi zbirki je bilo govora predvsem o razliki med njegovima zbirkama Tri postaje in Budnost. Jure Jakob vidi razliko predvsem v tem, da se v drugi zbirki pojavijo ambivalence med možnostjo poezije in dejansko napisanim, nezadostnostjo napisanega. Gre za zadrego jezika, za soočanje z dvojnostjo poezije znotraj poezije same. V novi zbirki Primoža Čučnika pa pesniški jaz, ni najintimnejši glas, ni čuteči jaz, prav tako kot v ostalih njegovih zbirkah, temveč razpršena neenotna identiteta, koščki iztrgani iz različnih govoric. Na tem mestu bi lahko govorili o prej omenjeni razliki med pesnikoma, prvim kot bolj osrediščenim in drugim, bolj razsrediščenim pesniškim glasom. Čeprav je to razlikovanje zelo grobo in nenatančno.

Oba pesnika imata tudi izkušnje z govorjeno besedo in zvokom - Jure Jakob je sicer do sedaj bral  poezijo ob glasbeni spremljavi enkrat do dvakrat, Primož Čučnik pa je svoje različne tekste že večkrat bral v kolaboraciji z zvoki - čeprav je bilo čutiti, da gre za oddaljitev od poezije, da se z javnim nastopanjem konča pesniška intima in se začne performativna umetnost. Ti dve sferi nista nujno ločeni, sta pa gotovo različni. Pesnikoma je javno branje prej nujno zlo kot zadovoljstvo, zato sta svoje pesmi prebrala umirjeno, tiho, z občutkom intimnega, svojega. Nastopila sta kot introvertirana subjekta, pri katerih bi preglasno branje morda strgalo kakšen pomemben košček iz njune poezije. S tem so njune pesmi dobile poseben, oseben čar.