Ponedeljek, 10. marec 2008

Simpozij, posvečen ustvarjanju F. M. Dostojevskega - Dostojevski: včeraj in danes, sreda, 5. marec 2008, CD
V sredo 5. marca, je v Cankarjevem domu potekal simpozij, v celoti posvečen življenju in delu Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, enega redkih pisateljev, ki še po smrti do zadnjega kotička zapolni dvorano. Številčnost udeležencev je presenetila tudi organizatorje, ki so konferenčni prostor M3/M4 najeli prav zato, ker niso pričakovali več kot 50 ljudi. Od kod tolikšno zanimanje za ruskega avtorja? Gre za pristni interes, plod navdušenja, ki ga je porodilo potrpežljivo branje obsežnega opusa, ali za statusni (ergo: intelektualistični) simbol, ko pač lahko rečeš »videl, prebral, spoznal«?

In če sprejmemo postulat o pristnem interesu – je danes sploh mogoče povedati kaj novega o avtorju, ki je tako učinkovito reformiral tematiko romaneskne forme in ki ga (pre)mnogi veliki ustvarjalci 20. stoletja (Sartre, Camus, Wittgenstein, Mishima, Nietzsche, Proust, Bukowski, Moravia …) citirajo kot svojega najpomembnejšega vzornika? Vse je bilo že povedano, a niso še vsi govorili, čeprav se za nekatere zdi ravno nasprotno, namreč, da se stalno oglašajo in drugim odžirajo besedo: kar zadeva Dostojevskega, bi takšen ego-retorični kompleks lahko imenovali »Skaza« – z vsem spoštovanjem do staroste slovenske dostojevskologije (Aleksandra Skaze, op. ur.) moramo vendarle opozoriti, da resnica ni le ena, še posebej pri takšnem avtorju, kot je Dostojevski. In da zato ni lepo korigirati ali celo z izpitnimi vprašanji spodbijati sogovornika, ki ima morda drugačno mnenje. Skazov »izpraševalni napad«, ki je po njenem predavanju doletel Uršo Zabukovec (najmlajšo med nastopajočimi), lahko opišemo le kot pokroviteljskega, če ne že kar neumestnega. Lepo, da se mnenja krešejo. Izgrajujejo. Dopolnjujejo. De-konstruirajo, če želite. Ne pa v kali zatrejo. Prav drugačna mnenja, takšna, ki v temeljih polemizirajo s skoraj-aksiomatičnim prepričanjem, ga obenem tudi dinamizirajo. Če ne drugače, vsaj tako, da stare teze oblačijo v nove obleke. In jih s tem reaktualizirajo, pa čeprav samo v načinu, ki je za slušatelja večkrat ušesom bolj prijazen od prepričanega, monološko usmerjenega govora. Vse to pa nas pripelje do novega vprašanja: kako, predvsem pa komu danes govoriti o Dostojevskem? Študentom, »univerzalnim bralcem«, strastnim ljubiteljem? Profesorju Skazi?

Cilj simpozija je bil pritegniti čimvečje število ljudi, ne glede na starost, izobrazbo, barvo kože ali versko prepričanje. Kar jim je tudi uspelo. Toda ko se v istem prostoru zbere preveč doktoriranih glav, se iz vročičnih napadov kunkurenčnega intelektualizma rodi t. i. »akademski diskurz«. S tem seveda ni nič narobe, nasprotno, akademski diskurz je lahko nadvse zabaven (to sta navsezadnje dokazala Pavle Rak in Tomo Virk). Žal pa se je tu (kot verjetno na še marsikaterem simpoziju) na trenutke zazdelo, da akademiki ne govorijo več poslušalcem, temveč drug drugemu. Ali še huje – drug mimo drugega. Kar pa ni čisto njihova krivda: ko si enkrat v Jančarjevem Valčku, si »v«, kar pomeni: indoktriniran do konca svojih dni. In tako pozabiš, da nisi v predavalnici (kjer bi predaval študentom, ki so te – hočeš nočeš – prisiljeni razumeti), temveč na javnem, odprtem simpoziju, na katerem bo prisostvovala pisana družba različno izobraženih posameznikov. S tem nočem reči, da bi bilo potrebno (po)nižati ubrani govorni register; morda le nekoliko prirediti. Večina predavateljev je svoje govore kar brala, redki so zapisano prevedli v splošno pogovorni diksurz (Rak, Marinčič, Podlesnik in Virk) in ga tako priredili potrebam labilnega človeškega sluha. Kar naj bi tudi bil smisel vsakega simpozija; nenazadnje so govori kasneje zmeraj objavljeni v kakšnem zborniku (tile konkretno v majski številki Literature), simpozij kot govorjena prireditev pa naj bi služil le jedrnatemu in razumljivemu povzemanju bistva.

Simpozij se je osredotočil predvsem na avtorjevo ustvarjanje in ga skušal (včasih bolj, večinoma pa manj uspešno) reaktualizirati. Pri tem so se nekateri skoraj hermetično fiksirali v en sam stavek in ga nato razvijali v povsem drugi cilj od zastavljenega. Pravzaprav – le eden. Profesorja Janka Kosa je tako bolj prevzelo razmišljanje o tem, kako so stavek »če ni Boga, je vse dovoljeno« razumeli Vidmar, Bartol in Pirjevec – ne pa Dostojevski, ki se je očitno izgubil nekje v orbiti sicer prijetnega glasu in jasne dikcije Kosovega nastopa. Prisluhnili smo torej obsežni razpravi o Vidmarjevem zavračanju v imenu ateizma, Bartolovem sprejemanju v imenu ateizma, kot ga je razumel Nietzsche, in Pirjevčevo osebno dilemo s Heideggrom: »Pričujoči prispevek bo skušal ugotoviti, ali se Pirjevčeva misel sklada s Heideggrovo in v čem jo je mogoče dopolniti.« Pod težo takšnih filozofskih kalibrov je Fedja od groze cel čas teksta preživel v stanju kolapsa.

Nasploh je iz naslovov predstavljenih tem razvidno, da je Dostojevskega težko obravnavati kot samostojno entiteto, mogoče tudi zaradi miselnega zasuka, ki je zaznamoval razliko med časom pred in po dogodku leta 1859, ko je bil lažno obsojen na smrt (o tem je obširneje spregovoril Skaza), in radikalno, toda spretno enigmatizirano držo, ki jo je po tem privzel v pisanju: večina predavateljev ga je tako vpela v literarnoteoretski, komparativistični ali historični kontekst. Za zanimive primerjave so poskrbeli Katarina Marinčič (Dostojevski in Balzac), Pavle Rak (Dostojevski in Tolstoj) in Tomo Virk (Dostojevski in Akunin).

V nasprotju z Virkom in Marinčičevo, ki sta se odločila za literarno komparacijo, je Pavle Rak izpostavil zanimivo diskrepanco med sodobnikoma in se odločil raziskati njuno razumevanje Evangelija; slednje se še posebej razlikuje v odnosu, ki ga je vsak izmed njiju imel do vojne, saj se prav tu polifonija Dostojevskega lahko izkaže kot pisateljeva šibkost in ne tradicionalno močna točka. Mimogrede: ste vedeli, da se nekateri zavzemajo za kanonizacijo Dostojevskega, ker jim je spremenil pogled na svet? In da so Tolstoja ne samo izobčili iz uradne cerkve, temveč celo krivili za poraz Rusije v vojni proti Japoncem leta 1905?

Mnogo manj antipodno sta bila predstavljena Dostojevski in Balzac. Katarina Marinčič, ki je razvijala tematiko njunih »neizpolnjenih obljub« v literarnih delih, je nastopila predvsem kot pisateljica in ne toliko kot predavateljica; posledično se je njena teza zdela teoretsko manj podkrepljena, bolj intuitivna, v nekaterih aspektih celo površinska, vendar ušesom in možganom prijazna. Marinčičeva je kot francistka spregovorila o stilističnem vzporejanju obeh pisateljev (Balzaca je Dostojevski že kot mladostnik zelo rad prebiral, kar je razvidno predvem iz njegovih zgodnjih del), kot pisateljica pa o recepcijskem učinku »vnaprejšnjega napovedovanja dogodkov« pri bralstvu, z zanimivo opazko, da se dogodki, ki so napovedani kot »grozni in strašni« in čitatelja priklenejo h knjigi, pogosto razvijejo na najbolj banalen način. »Banalizacijo« kot zavesten postopek v navezavi na postmodernistično parodiranje romanesknega sveta Dostojevskega v Akuninovih delih Prigode sestre Pelagije in F.M. Akunina je omenjal tudi Virk. Slednji je bil med vsemi govorci tudi edini, ki je opozoril na naslov simpozija: »Dostojevski: včeraj in danes« in ga realiziral z analizo reaktualizacije, ki poteka v Akuninovih romanih.

Jasnega odgovora na vprašanje »zakaj je Dostjevski še danes tako priljubljen« ni podal nihče – in tudi če bi hotel, tega verjetno ne bi mogel storiti. Po svoje je bil odgovor že v ogranizaciji simpozija; še bolj – veliko bolj – pa v številčnosti njegovih udeležencev. In kaj bi o Dostojevskem lahko rekli danes? Pravzaprav nič tako drugačnega od tistega, kar je bilo povedano včeraj. Toda glede na ponikanje in nepredvidljivost človeškega spomina je prav, da se včerajšnje misli ponovijo tudi danes: nenazadnje vsak nov dan ponudi nov okvir, v katerega lahko vpenjamo t. i. »včerajšnja« dojemanja."

Ana Geršak