Revija Apokalipsa razpisuje 14. mednarodni natečaj za najboljši haiku. Sodelujoči avtorji in avtorice lahko pošljejo največ šest neobjavljenih pesmi. Izbira te »najčistejše, najkrajše in najbolj poetične« pesniške oblike ne bo omejena z metriko 5-7-5 ali s kako posebno tematiko.

Predvidenih je več praktičnih nagrad, najboljši haikuji pa bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa v letu 2012. O rezultatih natečaja bodo nagrajeni avtorji osebno in javno obveščeni. Prispele haikuje bo ovrednotila mednarodna žirija v sestavi: Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.

. Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno ovojnico s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov, spletni naslov ali elektronsko pošto, telefon, poklic, starost). V primeru pošiljke na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. pa pošljite dve ločeni priponki, označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi pa podatki.

Pred kratkim se je zaključil tudi letošnji natečaj, na katerem je žirija podelila tri nagrade posamičnim haikujem in eno nagrado za cikel, sedem posamičnih haikujev, en cikel pa je pohvalila. Na svoji strani objavljamo zmagovalne haikuje z obrazložitvami žirije.

Prva nagrada

doma

moj kazalec obvisi

v praznem

(Darinka Slanovec, Slovenija)

UTEMELJITEV:

Ljudje se od svojih najbližjih živalskih sorodnikov – nekaterih opic – razlikujemo predvsem po jeziku. Sestavni del učenja govora in jezika je kazanje – s kazalcem. Takšno kazanje nam je prirojeno, saj otroci ne glede na to, kje so rojeni, enako kažejo – s kazalcem. Že otrok namreč ve, da je treba (po)gledati v smeri kazalca in ne ostati na samem prstu. V zenu bi rekli, da je treba videti luno in ne gledati prsta. V slovenščini ima kazalec več pomenov: kazalec je lahko na uri, na tehtnici, na merilcu hitrosti ...

Doma se ljudje ponavadi počutimo sproščeno, umirjeno. Znane so nam stvari, ki nas obdajajo. Uganka je, zakaj kazalec pesnice obvisi v praznem. Je hotela komu kaj pokazati, povedati – morda celo požugati? In je v zadnjem trenutku ugotovila, da je sama doma? Ali pa je kazalec le odražal njen notranji monolog in je v trenutku spoznanja obvisel v praznem? Lahko bi rekli, da je kazalec pokazal na samega sebe, oziroma je – ker ni bilo ničesar, na kar naj bi usmeril pozornost pesnice – ostal sam, le kot kazalec, ki meri na prazn(in)o. Praznina, iz katere vse izhaja in se vanjo tudi vse vrača, je neizrekljiva. Noben kazalec ne more pokazati nanjo niti je katerikoli kazalec ne more izmeriti. Pa vendar, pa vendar ...

Haiku je klasična forma, ki je že ob svojem nastanku, v 17. stoletju, upoštevala meje jezika in nezmožnost ubesedenja absoluta. A po drugi strani temelji haiku tudi na tem, da se vse, kar se zgodi, zgodi v absolutu, v praznini, v kozmosu ...

Kako torej izreči celoto in hkrati biti v celoti in zunaj nje? V treh besedah (doma, kazalec, v praznem) je pesnici uspelo artikulirati svoje doživetje, svoje sámozavedanje, ki je bilo tako intenzivno, da se je hkrati tudi vesolje sámozavedlo. To je bil trenutek, ki je prek obmolklega kazalca postal večnost. trenutek, ko je tihi kazalec pokazal na besedo, na tišino ...

Edin Saračević

Druga nagrada

nad oblaki

se upirava

gravitaciji

(Anja Erbežnik, Slovenija)

UTEMELJITEV:

Nad oblaki, v devetih nebesih, svobodno kot ptica, lahkotno kot veter ... se počuti človek, ko je zadovoljen sam s seboj. Ko si takšno počutje deli z drugim, se vse lepo še potencira – še posebej, če sta se skupaj povzpela do višav. Toda stanje blaženosti ne traja večno, slej ko prej telesne, fizikalne zakonitosti sklatijo dušo na realna tla. A mladost ne bi bila mladost/norost, če se ne bi upirala – tudi naravi in naravnim ter družbenim zakonom ...

Vendar pa niti nad oblaki ni vse enostavno, samoumevno. Gre za paradoks: kako se upreti oziroma na kaj se opreti v stanju breztežnosti? Že sama pot do (nad)oblakov je zahtevala popolno predanost drugemu, opustitev lastnih predsodkov in omejitev. Naenkrat pa je v takšni popolnosti treba najti trdno točko in kljubovati gravitaciji. Paradoksalno je, da se jedro upora lahko stke le v popolni predanosti drugemu. Dve predanosti lahko skupaj kljubujeta naravi, a le, dokler sta v skladu s svojo lastno naravo.

Dva sta lahko povezana »nad oblaki«, kar je celo več od zaljubljenosti in ljubljenja. Na primer povezanost v poeziji, glasbi, slikarstvu, v razmišljanju, dopolnjevanje v duhovnem svetu ... Energija ju vleče skupaj tako močno, da bi bilo njuno razmerje lahko povsem zemeljsko/čutno (po svoje po tem hrepenita), torej ljubezensko z vsemi uresničitvami, tudi s telesnimi. In prav temu se morda »upirata« – vsak v sebi in skupaj. Oba se zavedata, da bi se »nadoblačnost«, ki je višja od vseh zemeljskih čutov, zelo verjetno podrla, porušila, se izničila, če bi uresničila njun »bi«, to je gravitacijo – ljubezensko razmerje in s tem povezano tudi »horizontalo«.

Zahodna zgodovina je prežeta z zgodbami o uporu: Prometej, ki je bogovom ukradel ogenj; Sizif, ki je v uporu našel svoj užitek in dostojanstvo; pa tudi Adam in Eva sta začela novo zgodbo ravno z uporom; da ne omenjamo vseh filozofov, umetnikov, znanstvenikov in drugih, ki so utirali nove poti človeštvu.

Upor in predanost sta neločljiv par. Jasno je, da se upor slej ko prej konča in gravitacija slej ko prej pretehta. Prav upiranje nam sporoča, da se par nad oblaki zaveda, da se trenutek ne bo v neskončnost prelival z večnostjo ... V najširšem pomenu je celotno življenje slehernika nekakšen »upor« proti končni gravitaciji, ki ji je človek zapisan že z rojstvom.

Po drugi strani je upiranje želja, da bi takšno »vzvišeno« stanje še trajalo. Nihanje med upiranjem in predanostjo je porodilo presežno pesem, ki se bo verjetno dolgo časa »upirala« pozabi.

Edin Saračević in Alenka Zorman

Tretja nagrada

Poletna nevihta,

iz luž diši lipov čaj.

(Nataša Skušek, Slovenija)

UTEMELJITEV:

Tretjenagrajeni haiku človeka prevzame s svojo neposrednostjo, enostavnostjo in globino, saj opiše (predstavi) trenutek, ki je več kot samo trenutek. Lipov čaj diši danes, dišal je včeraj, dišal bo jutri in še čez nekaj stoletij. Enkrat iz skodelic na mizi, pripravljen skrbno, počasi, premišljeno, z namenom, pripravljen za nekoga; drugič zadiši iz luž na cesti, pripravljen na hitro, brez namena, na videz nepremišljeno. Toda, ali je res tako? Blatne luže, v katerih se je zbral dež, in potrgane veje drevesa so zadnje dejanje nevihte, ker se je v njih umirilo divjanje, strast neba. Nevihta, ki se je razbesnela med nebom in vročo zemljo, dobi novo razsežnost, novo kvaliteto – kontemplativnost, ki lebdi v obliki belih meglic in za povrh diši po lipovem cvetju.

Zgradba tega haikuja nekoliko odstopa od pri nas uveljavljenih (sprejetih) pravil. To svobodno dejanje pesnice (zapis v dveh vrsticah) le še bolj nazorno prikaže srečanje vertikale in horizontale, ki je imelo takšno moč, da je dobesedno sploščilo in razvleklo zapis, ga spremenilo v lužice ...

V tem mikrokozmosu so skriti nebo, dež, sonce, cvetje, prah; zajet je celoten univerzum s človekom vred – le da je tu njegova prisotnost nevidna. Zaslutimo jo, nežno, v besedici čaj. Pesnica se je morala vsaj za trenutek spremeniti v belo meglico in ugotoviti, da tudi nevihte dišijo po lipovem čaju ...

Silva Trstenjak

Nagrada za niz

Ob deblo češnje

prislonjeni telesi.

Lestev do raja.

S cvetoče krošnje

vso noč sneži na naju.

Gazim do tebe.

Pod krošnjo češnje

diši po sladkem medu

prilepljen poljub.

Plod je dozorel

za ritual trgatve.

Rezilo zdrsne.

Iz zrele češnje

med zobmi odteče sok.

Kapljica krvi.

Obrana krošnja

dviguje veje k nebu

v zahvalnem psalmu.

(Alenka Skupek, Slovenija)

UTEMELJITEV:

Cvetoča češnja (češnjev cvet) – sakura – je bogat in zelo pomemben simbol japonske kulture. Opevali so jo vsi japonski klasiki haikuja. Sakura sakura je znana japonska ljudska pesem. Na Japonskem češnjevi cvetovi simbolizirajo tudi oblake, saj so nanizani v gruče; ko odpadajo, cvetni listki »snežijo«. Sakura cveti kratko in kar čez noč se osuje. Japonski kamikaze so vejice cvetočih sakurinih dreves risali na boke svojih letal.

Občudovanje cvetja so Japonci uvozili iz Kitajske; prva drevesa sakure, japonske češnje, so zasadili konec 8. stoletja v Kjotu, da bi se tamkajšnja noblesa zbirala pod cvetočimi drevesi in razpravljala o življenju, smrti in tako dalje. Sredi 9. stoletja je sakura postalo najbolj priljubljeno drevo na Japonskem. Vsako leto japonska meteorološka služba ljudi redno obvešča o tem, kdaj se bo začelo cvetenje. Japonci v tem času v parkih pod cvetočimi drevesi prirejajo praznovanja, na katerih se veselijo – cvetja. Celo začetek japonskega šolskega leta sovpada z dnevi, ko začne cveteti sakura.

Sakura prinaša srečo, upanje in pomlad; je utelešenje principa mono no aware, patosa, čustev in senzibilnosti, s katerim naj bi definirali bistvo japonske kulture. Praznovanja sakure so namenjena temu, da se ljudje ustavijo in v tihoti razmišljajo o lepoti, ki jih obdaja. Simbolika občudovanja sakure pa ni občudovanje njene lepote same po sebi, ampak opomin o prehodnosti, minljivosti, smrtnosti vsega živega, celo stvari. Pomembno je zato užiti vsak trenutek, pomembno je samozavedanje trenutka ...

Pesnica v nagrajenem ciklu ne opeva japonske češnje, pač pa našo, domačo češnjo (ki pripada drugi vrsti dreves), in sicer s tem, ko v četrtem in petem haikuju omenja njen plod. Seveda pa je lepota, kakor tudi lepota češnje, vseprisotna – tako na Japonskem kot pri nas. Pesniški subjekt haikujev je pesnica sama oziroma ženska nasploh; češnja jo pooseblja. Na prvi pogled lahko niz šestih haikujev doživimo kot mladostno doživetje, kot ritual zaljubljenosti in ljubljenja, ki se konča v občutku sreče in hvaležnosti. A le na prvi pogled. Globlje doživetje niza nam ponudi širši uvid: niz kot življenjski ciklus – od lestve, ki vodi v raj, do psalma, zahvale, da je življenje sploh bilo, in to ne le v fizičnem smislu bivanja, temveč da je dozorelo, dalo izkušnje in duhovna spoznanja; v končni fazi tudi spravljenost s samim seboj in s svetom, v zavedanju minljivosti. Ljubezen med dvema se prek plodnosti češnje nadaljuje v ljubezni do narave, celo do boga. Obrana krošnja s svojo praznino – ki ni praznina niča, pač pa praznina razdajanja – odpira pogled in srce k nebu ...

Uravnoteženi niz, ki je v celoti zapisan v klasični formi 5-7-5 zlogov, začenjata in zaključita haikuja, ki bi lahko tudi samostojno konkurirala za nagrado.