Danes zvečer ob 19.30 vabljeni v Atrij ZRC na pogovor ob izidu knjige Intimna zgodovina človeštva (Študentska založba, 2012) Theodora Zeldina, kot je razglasil britanski Independent: »enega tistih mislecev, čigar ideje bodo imele daljnosežen vpliv v novem tisočletju«. Prevajalec Aljaž Kovač in novinar Bernard Nežmah bosta spregovorila o razmerju med zgodovino in posameznikom, o novinarstvu kot zgodovini, o determinizmu in utopiji ter še čem. Pogovor bo vodil kritik in pisatelj Aljoša Harlamov. Knjigo pa bo mogoče tudi kupiti, in sicer po promocijski ceni. Za pokušino lahko zagrizete v kratek odlomek iz te svetovno priljubljene knjige:

***

Ko ljudje pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, način, kako začnejo, takoj razkrije, za kako svobodne se imajo in v kolikšnem delu sveta se počutijo domače. Do pred kratkim je bilo najbolj pomembno to, kdo je bil tvoj oče. Idealni človek je bil kot hrast, s koreninami trdno zasidran v svojem rojstnem kraju. Živeti na istem kosu zemlje kot tvoji predniki je dajalo ugled in prestiž, ne glede na to, kako zoprn je nekdo bil kot oseba, tako da so aristokrati, ki imajo več korenin kot kdorkoli drug, trdili, da tako sedanjost kot tudi preteklost pripadata njim. Vendar aristokratov zdaj ni več potrebno oponašati. Obstaja drug način, da najdemo svoje mesto v splošni zgodovini človeštva.

Kaj so korenine naših užitkov in čustev? Te so čisto drugačne, globlje korenine, ki se raztezajo bolj daleč nazaj kot genealogija naše družine in jih lahko najdemo samo tako, da iščemo skozi vsa stoletja po vseh celinah. Povezava s časi, ko so ljudje bili raziskovalci, ki so se odpravili iz gozdov Afrike in Azije, je opomin, da so bili na poti enako pogosto, kot so se ustalili. Danes ima vse več ljudi kitajske oči, ki naravo vidijo kot bitje s svojim lastnim življenjem, ki je najlepše, ko je nepravilno in neukročeno; prva je to vizijo (2000 let pred Kristusom) imela Ko Šou, sestra cesarja Šuna. Vse več ljudi ima arabsko in perzijsko srce, kajti romantična ljubezen je vzniknila na Srednjem vzhodu. Evropejci so se odločili, da ne bodo pozabili samo tega, da njihov jezik izvira iz Indije, ampak tudi to, da se je tam pojavil najmodernejši pogled na spolne užitke. Vse več zahodnjakov preko afriške glasbe in plesa odkriva skupna čustva. Ko nenehna potovanja in pobeg od urbanega smoga postajajo nepogrešljivi del njihovega občutka svobode, v njihovi domišljiji odmeva sanjarjenje mongolskih in skitskih nomadov, ki so se nekoč rogali prebivalcem utesnjenih mest. Lahko se počutiš osamljenega v domačem mestu, toda prednike imaš po vsem svetu.

Vendar zgodovina, ki jo učijo v šolah, ne poudarja takšnih povezav, niti ni zasnovana tako, da bi razkrila, kateri spomini so za sedanjost najvažnejši. Če bi posneli film tako, da bi v nekaj ur stisnili vse tisto, kar naj bi se po mnenju učbenikov do sedaj zgodilo, in bi vsako minuto švignilo mimo pol stoletja, bi svet izgledal kot luna, siv in opustošen, omembe vreden samo zaradi nekaj kraterjev na površju. Ti kraterji so kulture – do zdaj štiriintrideset večjih – ki vse eksplodirajo in nato zamrejo, za kratek čas razsvetlijo dele zemeljske oble, ampak nikoli vseh; nekatere trajajo nekaj stoletij, druge tisočletij. Medtem se, kamor nese pogled, okoli kraterjev raztezajo sipine sivega prahu: to so ljudje, ki jih zgodovinske knjige ne omenjajo, ki jim kulture nikoli niso kaj dosti pomagale in katerih življenja so bila povečini nesmiselno trpljenje. Nekateri vulkani še vedno bruhajo, vendar nas vprašanje, kaj se bo zgodilo naslednje, ne drži v napetosti: slej ali prej bodo utihnili: do zdaj so se še vse kulture razkrojile in umrle, naj so bile v svojih zlatih časih še tako veličastne, naj bo še tako težko verjeti, da lahko izpuhtijo in jih zamenjata puščava ali džungla.

Maya ne more pričakovati, da bo junakinja v takšnem filmu, ali da jo bodo kdaj imeli za primerno za kakršnokoli drugo vlogo, razen za tisto plavnega lesa, ki negotovo plove med dvema kulturama, problematičen otrok, nekdo, ki je abnormalen. Toda vse več ljudi postaja abnormalnih in se okvirom posameznih kultur ne prilega več povsem. Film nakazuje, da bi normalni ljudje morali biti ponosni na kulturo, v kateri so bili rojeni, ker potrebujejo korenine in samospoštovanje. Vendar pa dramski moment izhaja iz razočaranja tistih, ki osebno niso okusili vseh sadov svoje kulture, ki ne vidijo možnosti, da bi lahko vplivali na njen razvoj, in katerih družine so, že odkar pomnijo, zaradi revščine izključene iz večine tistega, kar kultura ponuja – in ki se pritožujejo, da občudovanje velikih figur njihove kulture ne pomaga kaj dosti pri tem, da bi se počutili izpolnjene. Mogoče lahko ugotovijo, kakšne so njihove korenine, ne pa tudi, kako lahko zrastejo v ponos pokrajine, ali kako se lahko razvejijo in kako lahko cvetijo. Maya bi se kot izobražena ženska najbrž počutila nelagodno tudi, če bi imela povsem navadne korenine.

Kakorkoli čudovite so kulture, je v njihovih zgodbah vedno najti žalost: njihova sreča je tako kratkotrajna. Te knjige ne pišem zato, da bi širil malodušje, niti ne zato, da bi spodbujal kriticizem in skepso, ki ne vodita nikamor, ali da bi pripovedoval zgodovino padcev in propadov. Zavračam obsedenost s smrtjo in s spominom, ki je samo polnilo za vrzeli med nagrobniki. Možen je drugačen scenarij, ki Maye ne prikaže kot plaven les ali prah. Ta film bi lahko bil sestavljen iz drugačnih podob.

Če si preteklost prevrtimo prehitro, se življenje zdi brezplodno in je človeštvo podobno vodi, ki iz pipe teče naravnost v odtok. Film o zgodovini, posnet za današnji čas, mora biti v počasnem posnetku in prikazovati vsako osebo, ki je kdajkoli živela, kot zvezdo, četudi le megleno vidno na nočnem nebu, kot še neraziskano skrivnost. Sledil bi veliki plan, da bi v očeh vsakega razkril količino strahu in sveta, s katero se še lahko vsak sooči brez groze. Vsaka zvezda osvetli prostor, v katerem se počuti domače, in razkrijejo se resnične meje njihovih osebnih, zasebnih kultur. Na takšnem ozadju tisto, kar imajo skupnega, ni toliko odvisno od tega, kdaj ali kje so se rodile, kot od njihovega odnosa do sobitij. Spadaš skupaj s tistimi ljudmi, s katerimi lahko sočustvuješ, ne glede na to, v katerem stoletju ali v kateri kulturi so živeli. Takšen film bi svoja presenečenja ustvaril tako, da bi drug ob drugega postavil ljudi, ki so mislili, da so si tujci, ampak si niso.

Še nas čakajo zanimiva srečanja. Na primer, leta 1920 kmetje v pokrajini Bigouden v Bretaniji ne vedo, da je morje samo deset kilometrov stran; zunaj njihovih vasi je svet črn, poln hudičev in nevarnosti; njihova življenja so slabotni, migljajoči plameni sveč. Leta 1950 se 3000 ljudi, ki živijo na hribu nad dolino Argenton v Bressuiru, v svoja obzorja še vedno lahko zavije kot v tople odeje: četrtina mlajših od trideset let ni nikoli obiskala lokalne prestolnice, mesta Niort, oddaljenega 55 kilometrov, kjer bi lahko naleteli na veličastnost francoske kulture v obliki srednje šole, vojašnice, ječe, pobiralca davkov in lekarnarja, ki je lokalni intelektualec.

Nasprotno njim beneški trgovec iz trinajstega stoletja, ki govori perzijsko in mongolsko, svoje spomine piše v francoščini, da opiše svoja potovanja po Indiji in Japonski. Kublaj Kan ga tako ceni, da ga postavi za viceguvernerja mesta na Kitajskem. Marka Pola žene takšna radovednost, da pozabi na strah. Raznolikost človeških bitij ga prej zabava, kot straši, četudi se mu ne uspe v celoti znebiti slepote – nobenemu se nikoli ni, vedno obstaja uganka, ki se je ne da razumeti, brezoblična prikazen, ob kateri se samodejno naježijo lasje. Benetke, iz katerih prihaja, so s 160.000 prebivalci največje evropsko mesto, toda Hangčou na Kitajskem ima v istem času milijon prebivalcev; prebivalci današnjih mest imajo več skupnega s slednjimi kot s prvimi.

V vsakem življenju je prisotna zmaga nad strahom, ki jo je potrebno najti, čeprav je to lahko lažna zmaga. Vedno znova se iz navidezno inteligentnih ljudi cedi prezir, da bi se zaščitili pred tistim, česar ne zmorejo razumeti, tako kot živali svoj teritorij branijo s smrdljivimi vonji. Pridobitve svobode redno propadajo. Ali pa ljudje postanejo tako odprtega duha, da ne vedo več, kam gredo.

V to smer se danes išče: kam naprej? Obstaja že dovolj knjig, ki slavijo mrtve ali čestitajo živim, ker vedo več kot njihovi predniki, ali jim razlagajo, zakaj so, kdor so. Zdaj je potrebno ponovno uporabiti kamne preteklosti, da bi zgradili ceste, ki nas vodijo tja, kamor hočemo iti. To pomeni, da opustimo iluzijo, po kateri smo ljudje preprosto primeri svojih kultur, narodov ali družin.

Imeti korenine tiste vrste, s katerimi smo bili do zdaj zadovoljni, ni več dovolj. Da veš, kdo so bili tvoji predniki in na kaj so bili ponosni, ne more več zadostovati ljudem, ki se imajo za drugačne od svojih staršev, za edinstvene, s svojimi lastnimi mnenji, in ki jim je ob tradicijah, zakoreninjenih v nasilju, neprijetno. Ljudje, ki hočejo biti svobodni, morajo prekopati veliko širše območje in to globlje, da bi razumeli svoja osebna čustva in ambicije. Vpogled v svoje najočitnejše korenine te ne pripravi sam po sebi na izbiro prijateljev, partnerja, življenjskega dela, tudi ne na to, kako shajati z jezo, z osamljenostjo in z drugimi pomanjkljivostmi. Da bi odkril, v katero smer želiš iti, moraš usvojiti spomine z novo obliko, spomine, ki kažejo v prihodnost in ki so neposredno bistveni za tvoje sedanje skrbi.

Kar so ljudje opazili okoli sebe v naravi, je obarvalo njihovo dojemanje tega, kaj lahko naredijo v svojih življenjih. Njihove predstave o tem, kako je vesolje nastalo in kako deluje, so jim omejile domišljijo pri razmišljanju o svoji lastni svobodi. Njihove predstave o koreninah so dober primer tega. V moderni botaniki korenine niso samo sidra, skozi katere potujejo hranila: proizvajajo tudi hormone. Če se ljudje torej hočejo na podlagi tega, kar danes vemo o rastlinah, z njimi primerjati, ne smejo predvidevati, da korenine ne nudijo nič drugega kot stabilnost: lahko bi rekli, da korenine tudi ustvarjajo vzdušje. Vse, česar se spominjamo o preteklosti, nostalgijo, ponos, iluzije in strasti vseh vrst izperejo in pogosto utopijo. Prav res lahko le malo ljudi iz svojih korenin izruva rešitve za svoje težave. Preteklost ne govori več z jasnim glasom; zdi se, da se nihče več ne strinja glede tega, kaj so nauki zgodovine. Staromodna vrsta korenine lahko hrani človeštvo samo dokler nasprotujoča si mnenja obravnavamo kot plevel ter jih iztaknemo ali zastrupimo. V svetu, ki verjame, da ima vsak posameznik pravico, da do določene mere uspeva na svoj način, potrebujemo nov način dojemanja.

Do osemnajstega stoletja je bil način delovanja rastlin skrivnost. Potem se je razkrilo, da je listje, ne korenine, odgovorno za najpomembnejši bio-fizikalni proces na svetu, ki rastlinam dobavlja večino njihove hrane in energije ter skrbi za prilagodljivost rastlin, jim omogoča preživetje na mrzlem in suhem terenu. 250.000 različnih vrst listov predstavlja alternativne načine spoprijemanja s presenečenji okolja. Doslej je samo fotosinteza (beseda izvira iz leta 1893) proizvedla živo materijo iz neživih elementov. Samo sedanji generaciji je skozi elektronske mikroskope (1965) uspelo opazovati, kako se vsako jutro pore odprejo dnevni svetlobi, ne glede na to, kako mračen je bil včerajšnji dan.

Reči, da ljudje potrebujejo korenine, je tako nenavadno, kot reči, da potrebujejo listje. Toda generaciji, ki ceni tako prilagodljivost kot tradicijo, ki stremi k energiji in ustvarjalnosti in odprtosti duha, mora biti blizu zamisel vpijanja sončne svetlobe, iz katerekoli smeri že sije. Vonj zraka postane slajši, ko korenine proizvedejo listje, ki omogoči druge oblike življenja. Preneseno na ljudi, to pomeni, da ni važno samo, od kod prihajajo, ampak tudi kam gredo, kako radovedni so, ali kakšno domišljijo imajo, in kako jo uporabljajo tako podnevi kot ponoči.

V enem pogledu je Maya že svobodna: osvobojena je iluzije, da nima iluzij. Toda ali je v svoji želji, da bi bila posrednica – ambicija, ki se bo v tej knjigi ponavljala, ker je skupna mnogim mojim likom – žrtev neke druge iluzije, ko si predstavlja, da je možno ustvariti intimnejšo komunikacijo med miriado zvezd, ki sestavljajo človeštvo in ki se v tem trenutku komaj še trpijo? Da bi presegli obup nad nezmožnostjo ljudi, da bi dosegli soglasje, potrebujemo nove načine mišljenja in še posebej nove podobe. Za začetek lahko vzamemo predstave o osamljenosti, ki se ji bom zdaj posvetil.

***

Theodore Zeldin: Intimna zgodovina človeštva

knjižna zbirka Koda

prevod: Aljaž Kovač

redna cena: 34 €

TUKAJ vam je knjiga na voljo s 15% popustom že za 28,90 €. Še ceneje, s 25% popustom pa jo lahko dobite v knjigarni Beletrina na Novem trgu v Ljubljani.