Življenje in ustvarjanje Roberta Saviana (1979), italijanskega pisatelja, novinarja, publicista, določajo nasprotja: čeprav ima po vsem svetu kopico bralcev in podpornikov, živi osamljeno. Kot pronicljivi intelektualec mlajše generacije ima zagotovljeno pozornost in denimo prostor v najbolj uglednih evropskih časopisih, toda po drugi strani je tako rekoč v nenehnem begu pred tistimi, ki so mu napisali smrtno obsodbo. S svojo prvo knjigo Gomora (2006) se je v izjemni kombinaciji raziskovalnega novinarstva in izpovedne proze lotil sveta Camore, mafijske organizacije, ki domuje v južnoitalijanski pokrajini Kampaniji, obenem pa razkril srhljiv modus operandi delovanja moderne italijanske družbe, kriminalnega podzemlja, političnih elit itn. Samo besedilo pa je – ironično – izdal pri založbi Mondadori v lasti holdinga Silvia Berlusconija, ki je produkt prav tiste sodobne Italije, o kateri piše Saviano. Njegova tretja knjiga, prevedena v slovenščino Pojdi z mano stran (Vieni via con me, 2010), je nekakšna pisna verzija istoimenskih, izjemno uspešnih in odmevnih televizijskih oddaj, ki sta jih Saviano in znani televizijski voditelj Fabio Fazio zasnovala na RAI 3, z dolgimi Savianovimi monologi o Italiji, ki le redko zaidejo v medije. Oddaja je obveljala za nekakšno kurioziteto na televizijski sceni, ki jo že leta uravnava Berlusconijeva industrija poceni zabavljaštva in ki je tudi njegovo politično vladavino spremenila v svojevrsten kulturni in estetski fenomen. Po drugi strani pa je Roberto Saviano, čeprav v glavnem piše o lokalnih zgodbah (Camori) in okoljih (Neapelj, Kampanija, Italija), izjemno relevanten tudi na širši, globalni ravni.

Lucidnost Savianovega pisanja ne temelji toliko na goli ekskluzivnosti ali zgolj na razkrinkavanju insajderskih informacij; Saviano seveda piše iz prve roke – rodil se je in odrasel v deželi Camore –, veliko zajema iz policijske dokumentacije, osvetljuje neznano in razkriva ozadja. Toda ne gre toliko za razkrita imena, nasilje, umore, stiske itd., kot za pomembnost Savianovega avtorskega izraza. Za Camoro je avtor nevaren, ker je zmožen svoja dognanja oblikovati v kvaliteten jezik, v presunljivo pisanje, v zanimive pripovedi, ki bralca nemudoma pritegnejo, zbudijo pozornost tistih, ki drugače ne berejo knjig, ter navdihujejo, navdušujejo, šokirajo, razbijajo apatijo … Zato je Saviano postal javna oseba, ki ji je treba dati besedo in jo upoštevati. Vse to pa zmoti pasivnost in samoumevnost, ki jo kriminalna združba, kot je Camora, potrebuje za svoj obstoj. Seveda je pomembna tudi sama vsebina, tisto, o čemer piše Saviano, toda važno je, kaj avtor predstavlja sam po sebi.

Tudi v knjigi Pojdi z mano stran je Savianovo pisanje izjemno polemično in ogorčeno; v nizu krajših poglavij pripoveduje o tem, kako so si nekateri na javni italijanski televiziji prizadevali, da bi njegovi oddaji znižali gledanost. Osvetljuje postopke diskreditacije umorjenega tožilca Giovannija Falconeja, ki je svoje življenje posvetil boju proti mafiji. Razkriva intimne zgodbe ujetih v razdejanju pri potresu v L'Aquili leta 2009, ko se je veliko stavb zrušilo zaradi neustrezne gradnje in pomanjkljivega nadzora odgovornih. In v enem od člankov, dodatno vključenih v knjigo, ki so izšli v rimskem časniku La Repubblica, Saviano povzema mafijskega skesanca Maurizia Prestierija, ki govori o tem, kako se italijanski mafijci odlično počutijo v Sloveniji, kjer se jim bojda sploh ni treba skrivati in lahko po mili volji počnejo, kar hočejo (!). Na primer uživajo z ženskami in zahajajo v igralnice. Ključna naj bi bila tukajšnja šibka oblast in pomanjkljiva protimafijska kultura. V čisto majhno uteho domači publiki so v isti sapi omenjene še Hrvaška, Črna gora, Albanija in Grčija (!).

Savianove knjige, teksti in nenazadnje njegova življenjska zgodba sodijo v kontekst prevladujoče (predvsem) ekonomske mantre o privatizaciji državnega premoženja, liberalizaciji raznih predpisov, deregulaciji finančnega sektorja, v kontekst veljavnih dogem, ki slabijo javno dobro, ignorirajo degradacijo okolja in podobno. Saviano piše o tem, kaj se zgodi, ko odpove učinkovita pravna država s svojim aparatom, ko neupoštevanje zakonov in predpisov postane vsakdanja stvarnost, ko prevladata siva ekonomija in korupcija ter posledično obmolkne civilna družba. In kaj se zgodi, ko prodorni, artikulirani mladi intelektualec podvomi o življenju v takem okolju.

Roberto Saviano: Pojdi z mano stran. Prevedla Anita Jadrič.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.