To je roman o dveh, ki sta se našla držeč se vsak za svojo stran ulice sredi sušne dobe. Seveda se je to moralo zgoditi v Ouagadougouju, Burkina Faso, Afrika, ker je Ismael, domačin, tam prežal na bele turistke z velikimi rumenimi torbami in ker je Ana tja prišla legalno in z letalom povedat svojo zgodbo. Morala jo je povedati tam, kjer so v zraku leteče ptice z ognjenimi krili in v hladilnih torbah male črne glave ter kjer se spotikaš ob poginule pse in plodove, ki jih pri nas le v esencah nanašaš na telo. Povedala jo je lahko edino (na) celini, ki ji je nekoč davno, predavno, da bi se še kdo spomnil kdaj in kako, pripadel status marginaliziranosti in pozabljenosti, in kjer je kljub tragični realnosti v zraku dovolj magičnega, da lahko poslušajo Anino zgodbo – celo, brez zamolčanih poglavij – brez obsojanja in brez pomilovanja, in kjer razumejo njen neslišni medvrstični »nisem mogla drugače«.

Seveda je morala priti prav ona, nepopolno zrela ženska iz zlate Evrope, kjer so otroci nekaj posebnega in dragocenega (dokler ne razočarajo), v podsaharsko Afriko, kjer so otroci in razočaranja nekaj, kar spada k življenju, da je svojo zgodbo do konca poslušala predvsem sama. Njen trebuh, ki je zakrivil takšnega sina, da je lahko obstajal le še na fotografiji v veliki rumeni torbi, je morala pobožati prav Ismaelova temna roka, polna vroče krvi, ki ji nobena dlan prej – ne dlan nore mame, ne Baba, ne dlan moškega pod mostom, ne ebenovinaste – ni tako kot Anina pokazala, da je njegovo življenje vredno romana.

To je predvsem roman dveh, ki sta drug drugemu zapik, kjer si lahko vsaj za čas ene pozabe oddahneta od spominov, prividov, obraza s fotografije iz tiste torbe, od klicev iz domače hiše z vrtom in z ulice, kjer na mopedu čaka albinski prijatelj z novim nečednim poslom v rokavu. Kajti ko spet pridejo, se vsujejo s silo in količino dežja cele sezone in junakoma ne preostane drugega, kot da se ponovno sesedeta v obod vsak svojega sveta, v težišče časa, kjer obstaneta kot nepremična opazovalca v nekakšnem sferičnem kinu. Ismael svoj roman postrga iz notranjosti harmatana, vrtinčastega viharja, Ana je svojega pometla izpod domačih preprog, izbrskala iz zaklenjenih predalov, potegnila iz hišnega bazena utopljenih lotosov, mater in sinov.

Prav tu je Gabriela Babnik najboljša, ko le obrača strani izvajalcema svojih romanov. Na mestih vdevanja – besede, ki ji je, ko jo uporablja za njune erotične trenutke, ne morem oprostiti –, stične niti med drobce njunih zgodb, na šivih njunih posameznih realnosti, je avtorica opaznejša in njeni vbodi okornejši. Zbodejo predvsem v uličnih dialogih dveh mladih črncev, ki govorita v ljubljanščini, ter v erotičnih uverturah med Ano in Ismaelom, kjer se za hitrim razvojem dogodkov od »spolovila« do »razkleni noge«, »da te pofukam«, bolj kot nelagodje tako različnih teles čuti avtoričino rdečico.

Sicer pa ... Ana, Ismael je riba. Mora biti.

Gabriela Babnik: Sušna doba.

Ljubljana: Študentska založba, 2012.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.