V slovenski poeziji je težko najti tako iskren, prizemljen in subtilen pesniški izraz, kot ga premore poezija pesnika in kantavtorja Mihaela Lajlarja, ki je do danes objavil dve pesniški zbirki, pod vzdevkom Edenon pa izdal tri glasbene zgoščenke. Že v prvi pesniški zbirki Dotikanja, ki jo je izdal s pomočjo mentorja Borisa A. Novaka, je marsikaterega bralca prepričal z iskreno in nekičasto formo svojega občutenja. Tudi v svoji drugi pesniški zbirki z naslovom Hiša na levi nadaljuje svoj prepoznaven stil. Njegove pesmi so kratke, osebno izpovedne in prepričajo s svojo enostavnostjo in milino. Čeprav so polne ljubezenske tematike in govora o dvojini, se pod njimi skriva zareza nezmožnosti dokončnega zlitja: »Zvozlana sva / skozi usta, / prste, pesti / in naključja. / Nenaključno / naga. / Neprestopno / sama.« (Zareza, str. 22) Ljubezen ne potrebuje racionalnih razlogov za svoj nastanek, ne potrebuje argumentov in predispozicij, prav tako kot poezija, ki črpa iz vrelca mladostniških občutenj in iracionalnih spoznanj. Zato ni naključje, da ima bralec na mestih občutek, kot da bere zenovske koane, ki kljub navidezni neracionalnosti vsebujejo svoj notranji smisel: »Obe roki potrebujem, / da olupim jabolko, / in obe nogi, da odtisnem / čisto sled v pesku / peščene ure. / Koliko ust in koliko zob potrebuje / pesem, da me do konca izmeri / in raztrga? / ... Stisk pesti se meri s krogi.« (Zaznamki v knjigi, str. 43) Zanimiva je dinamika pesmi, ki s pomočjo postavljenih vprašanj stopnjuje napetost, ki se v zaključku razpoči z nepričakovano silo.

Prav to je odlika večine objavljenih pesmi, ki rastejo in dihajo skupaj s svojim stvariteljem, z njim se kot deli telesa njegove izbranke vedno znova prepletejo v ljubezenski objem. Liriko Mihaela Lajlarja bi zato lahko uvrstili v metafiziko organskega, saj se zdi, da se vsi dogodki dneva, vsi atributi prostora in časa zlijejo v konglomerat telesnega doživljanja. Avtor se zaveda, da jezik ne služi samo poljubljanju na eni strani in argumentaciji na drugi, temveč da jezik konstruira samo realnost, jo osmišlja in ji vsakič znova podeljuje drugačen pomen. Prav zato se Lajlar z jezikom igra na vse možne načine, saj se zaveda, da je on edini stvarnik, ki lahko sproži plazove in gradi svetove na novo, saj so besede in telo del ene in iste realnosti, ki sproti nastaja. Poet kot alkimist meša različne besede in jih postavlja v nenaključno razmerje, vendar pa odlika pesnika ni v tem, da bi želel s čim več besedami sporočiti neko višjo »resnico«, temveč da bi s čim manj besedami preoblikoval realnost sebi v prid, tj. na način, v katerem bi se počutil domače.

Za Mihaela Lajlarja lahko rečemo, da je poet tišine, saj besede skrbno tehta, jih obrača in reducira, dokler ne ostane ena sama beseda, ki je hkrati že ni več: »V sobi se razrašča / vonj po hladni slini, / neznana teža stvari, / odmev, / zarisan s prsti / ali kredo. / Ko te izgovorim / in tipam skozi odejo, / ko te okušam kot besedo, / te že zdavnaj ni več.« (Četrtič, str. 34) Bližina, ki v sebi drži odsotnost, beseda, ki v sebi vsebuje tišino, ter ljubezen, ki že v osnovi nosi s seboj samost, so tisti nepogrešljivi viri inspiracije, iz katerih se Lajlar vedno znova napaja. Za razliko od nekaterih drugih mladih pesnikov, ki svoj pesniški izraz gradijo na sporočilnosti, prenapihnjenosti in ambicioznosti, ostaja njegova lirika skromna in precizno odmerjena. Tako kot strup, ki te v majhnih odmerkih ponese v ekstazo, v večjih pa ti vzame življenje.

Mihael Lajlar: Hiša na levi.

Ljubljana: KUD Lema, 2011.