Dvigne se na prste in histerično drka. »Kurbaaaaa!« kliče. »Prid nazaaaaj! Prid nazaaaaaj! Jebem ti malega isusa, jebem ti mater...Ro...ro...roge ti bom zabiu v h...h...hrbet!«

Drka. Miži.

Zdi se mu, da bo s spermo pošprical celo nebo.

Zabliska se.

Zagrmi.

Pepelnato smreko razkolje na pol.

Damir Karakaš je na Hrvaškem znan že nekaj let kot fenomen iz Like, ki je zaslovel s kratkimi realističnimi zgodbami, ki jih je črpal iz svojega ruralnega vsakdana. Urednik njegovih dveh zbirk Kino Lika (2001) in Eskimi (2007), ki sta lansko leto izšli v slovenskem prevodu v skupni knjigi z naslovom Kino Lika, je prav tako uspešen hrvaški pisatelj Robert Perišič, ki o njunem srečanju, ki se je zgodilo sredi vojne vihre v nekem malem lokalu sredi Like, pravi naslednje: »Za nekatere ljudi lahko rečeš: tale bo prej postal kak trgovski potnik za kakšne neumne gospodinjske pripomočke, ki jih lahko kupijo samo nore gospodinje ... Tako nekako mi je deloval Karakaš. Govoril je malone kot kak akviziter med vrati, kot nekdo, ki ima veliko dela.« (iz spremne besede). In dejansko imajo Karakaševi liki veliko povedati – sicer večino časa preklinjajo, masturbirajo in umirajo, a skozi ta vznesena dejanja prikličejo pred oči vso kruto pokrajino, ki je razpeta med dvema ekstremoma – med neizprosnim Velebitom in ošabnim Zagrebom. To »pleme«, iz katerega je zrasel tudi svetovno znan fizik Nikola Tesla, ima močan karakter, saj se bori tako z volkovi v človeški in živalski preobleki, kot tudi s takšno in drugačno sušo.

Junaki kratkih zgodb so povsem vsakdanji ljudje – pastirji, kmetje, pivci, nesojeni ljubimci, športniki in kriminalci, ki si želijo preprostih stvari, kot so ljubezen, voda, pozornost in zadoščenje. Karakaš v svojih zgodbah ne moralizira in ne pretirava, temveč ljudi in dogodke prikaže takšne, kot so, zato je jezik pisanja pogovorni; veliko je izvirnih dialogov, še več pa je pristnih in osebno izpovednih monologov: »...ajoj ajoj...ludje božji....ajoooooj joj....iz zibke sm atroka stresu...mater ti jebem, ki te je nardila, reši meeee...ko sm meu...lani sm...lani sm...kravi sem na pički čik agasnu, ajoooooooj....ko sm meu deset let nism hotu nč delat....reši me...reši meeee...nism hotu jest mleka inu kruha...nis ti nč kriiiiv...ko sm meu dvajset let sem popu psoval mater...kričau sm, da mu jebem mater, ajoj meni, kriiiiv sm, ko sm meu...drku sm na nuno in lastovke ubijau...«. Karakaševi liki se nenehno spopadajo z občutki krivde, saj so globoko v sebi zelo verni ljudje, a se hkrati ne morejo odreči svojim željam in samodestruktivnim gonom. Tako smo priča vaški deklini, ki je nihče v vasi noče za nevesto in samo sebe kaznuje s spolnim odnosom s prašičem; očetu, ki raje napoji svojo živino kot lastnega sina; športniku, ki zaradi slabe vesti stori samomor; kmetu, ki volka sprovocira do te mere, da ga žival požre ... Izkaže se, da tem ljudem ne more pomagati niti psihiater niti zdravnik in da ne zaležejo ne preklinjanje ne zaklinjanje in ne molitev. Karakaš skozi zgodbe na prefinjen način izpostavi Darwinov zakon: vedno zmaga močnejši, narava vedno prevlada, principi in zakoni se nenehno uklanjajo najbolj prvinskim (na)gonom. Vendar pa je odlika Karakaševega pisanja tudi v samem načinu razvijanja zgodbe, saj se bralec večkrat zaloti, da je nad preobratom v zgodbi oz. samim zaključkom presenečen, saj avtor napetost v zgodbi stopnjuje z nadvse čustvenimi izjavami svojih junakov, ki pa v nasprotju s pričakovanji doživijo povsem banalen razplet.

Da gre za svojevrstnega vaškega posebneža in hudomušnega literarnega »akviziterja«, govorijo tudi podatki o prodaji njegovih del – najhitreje so si jih menda prisvojili Arabci, medtem ko je sam Karakaš zasnoval kampanjo tako, da je svoj roman, ki ga je izdal v samozaložbi, v več izvodih vsilil znanemu nogometnemu trenerju. V zadnjem času je Karakaš priljubljen tudi med gledališkimi in filmskimi režiserji – po istoimenski zbirki zgodb je nastal film Kino Lika, ki je v svetu dobil številna priznanja.

Damir Karakaš: Kino Lika. Prevedel Dušan Čater.

Ljubljana: LUD Literatura, 2010.