»Ključni razlog za vse to je bila lepota. Hoja je božanski užitek. Ko je v zraku, se vse napiše znova.Človeška podoba omogoča nove stvari. Gre za več kot le ravnotežje. Za trenutek se je počutil, kot bi obstajal sam po sebi, ne ustvarjen. V drugačni budnosti.«

Po bolj prepoznavnih romanih Plesalec (2006) in Zoli (2003), ki bo v kratkem izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Sanje, se roman Naj se širni svet vrti irskega pisatelja Columa McCanna zopet seli v Ameriko, točneje v New York, ki v sedemdesetih letih 20. stoletja predstavlja nenavaden konglomerat dekadentne družbe, kriminala, hipijev, vojnih travm in ljudi, ki se tako ali drugače nahajajo na družbenem robu. Avtor, ki je ravno v tem obdobju s kolesom prepotoval skoraj vso Ameriko in v državi Texas nekaj časa celo delal na prevzgajanju mladih delinkventov, nato pa povsem zaplaval v novinarske in pisateljske vode, je v pričujočem romanu napeljal rdečo nit zgodbe v roke mladega vrvohodca, ki je z sprehodom po vrvi, napeljani med famoznima dvojčkoma, stopil na žulj strahovom, travmam in drugim občutjem priseljenih Američanov. Tako napeta vrv v romanu deluje tudi kot simbol medgeneracijskega povezovanja (tri generacije črnskih prostitutk), medrasnega prijateljstva ob izgubi sina v Vietnamu (ga. Soderberg in Gloria) in povezovanja znotraj družine irskih priseljencev (Corrigan in njegov brat). Vrv pa poleg povezovanja ljudi znotraj družinskih krogov plete mrežo tudi v širšem radiju socialno-religioznih odnosov (Corrigan in prostitutke) in pravno-etičnih odnosov (vrvohodec in sodnik Soderberg, povzročitelja prometne nesreče in Corriganov brat) in zateguje zanko okrog vratov ljudi, ki se dušijo z lastnimi predsodki, osebnimi travmami in takšnimi ali drugačnimi skušnjavami. V romanu je namreč mogoče vseskozi slutiti prevladujoči duh krščanske morale in njegovo nemoč udejanjanja v praksi. Protagonisti romana so ujeti v svoje želje in strahove, v določen prostor in čas, bolje rečeno duh časa, ki poraja v njih nemoč, in ki jih lovi v svoje mreže kot pajek svoje žrtve. Prav zato vrvohodec nekega poletnega dne, ko se povzpne na simbol ameriške moči, katerega so dvajset let kasneje »kastrirali« talibani, požajne toliko mešanih občutij in veličastnega odobravanja, saj pri najbolj prefinjeni hoji na svetu z vsakim korakom zapušča njihov svet in hkrati pušča zanj sporočilo, da so vsi njihovi problemi brez pomena, saj je čustveno ravnovesje in notranji mir edino, kar šteje za osnovno preživetje.

Lahko bi rekli, da je Colum McCann v prvi vrsti odličen psiholog, saj je enako izvrstno skiciral psihološki portret dogmatičnega sodnika, njegove puritanske žene kot tudi črnskih prostitutk ter združil svet strogo krščanskih vrednot s svetom drog, prostitucije in nasilja. Določena psihološka stanja in mentaliteto ljudi je podkrepil s specifičnim jezikovnim stilom. Tako so npr. monologi, ki izpovedujejo notranje travme matere, ki je v vietnamski vojni izgubila sina, dolgi, morbidni in kompleksni, nihajo med zavedanjem realnosti in iskanjem sanjskega sveta, medtem ko so monologi prostitutke, katere hčerka umre v prometni nesreči, kratki, odsekani, humorni ter slengovsko obarvani: »Pod prhami se dogaja vse sorte odfukanega sranja ... Ena je enkrat prinesla maslo iz kuhinje. Že prej so si ga stopile. Paznice se s svojimi gumijevkami rade rajcajo ob tem. Nekoč sem imela britanskega klienta, ki je temu rekel naredi mi veselost. »Hej, srči, je kaj šans, da bi mi naredila veselost?« To mi je všeč. Naredila si bom veselost. Obesila se bom na cevi v prostoru za prhanje in potem si bom naredila veselost. Glejte kako plešem na veselostni cevi.«

Čeprav roman vseskozi preveva vonj po smrti, saj je nenazadnje tudi vprašanje vrvohodčevega življenja nenehno v zraku, se ravno skozi ekstremna čustvena stanja ljudi, ki so padli na dno družbenega brezna, pokaže dragocenost življenja samega. Skrb za otroke in preživele, ki so po Nietzschejevem nauku kar ne ubije, okrepi še ohranili luč na koncu tunela, se izkaže za rešilno bilko, ki ostaja neke vrste popotnica tudi za vse žrtve 11. septembra, ko se je vrv, ki je povezovala ameriška dvojčka, tudi dokončno pretrgala.

Colum McCann: Naj se širni svet vrti. Prevedla Alenka Ropret.

Ljubljana: Sanje, 2010.