Prebiranje del Franza Kafke v človeku nemalokrat zbudi neprijeten občutek, da počne nekaj prepovedanega – posega v zasebnost pisca, ki ni želel, da bi bila njegova dela objavljena. Hkrati bralca oblivajo valovi sočutja, češ, ubogi Kafka, ko bi le vedel, da bo nekoč postal literarni kanon in se pridružil Največjim. Nenazadnje pa se sleherni sočutni bralec tudi vpraša, če bi Franza Kafko misel na to, da bo po smrti postal obvezno čtivo gimnazijcev in snov za predavanje univerzitetnih profesorjev sveta, osrečila? Kdo ve.

O tem, da se Kafka, večni slavi navkljub, ne bi razveselil objave svojih pisem in dnevnikov, ni dvoma. A sočutni bralec vendarle z največjo slastjo poseže po čtivu, ki zadovolji vse voajerske potrebe sodobnega intelektualca, za nameček v njem še zbuja kanec vesti, ki pravi, da je z njegovo naslado nekaj narobe. Pa vendar: tudi intelektualci so samo ljudje. In dnevniki ter pisma Franza Kafke so res tako sočni, da se jim še celo sočutni bralec ne more upreti. Da o kakovosti napisanega in pretresljivosti pripovedovanega sploh ne govorimo.

O tem se lahko prepričate tudi sami: štiri Kafkova dela, ki jih ne boste mogli nehati brati, vas čakajo na Airbeletrinini knjižni polici v Knjigarni Beletrina (Novi Trg 2, Ljubljana) po 25 % ugodnejši ceni.

Na Airbeletrinino knjižno polico smo izjemoma postavili štiri dela enega avtorja:

Dnevnik 1909–1912

Dnevnik 1912–1914

Pisma Felice Bauer 1912–1913

Pisma Felice Bauer 1912–1917

O Dnevnikih je njihov prevajalec Tomo Virk v spremnem besedilu zapisal:

"Kafkovi Dnevniki so bili desetletja dostopni v obliki, kot jih je (podobno kot njegove romane in sploh večji del literarne zapuščine) uredil in izdal njegov tesni prijatelj in nekakšen mentor Max Brod. Šele pred dvema desetletjema je nastala kritična izdaja po rokopisu in ta vsebuje tudi nekatera spotakljiva mesta, ki jih je Brod izpustil. Ta mesta na novo osvetljujejo Kafkov odnos do erotike, a vsaj za poznavalce ne spreminjajo radikalno podobe enega največjih pisateljev zahodne kulture. Dnevniki še posebej jasno razkrivajo, kako zelo sta bila pri Kafku prepletena literatura in življenje, oder in zakulisje ter kako je glavni junak njegovih zagonetnih pripovedi pravzaprav vselej avtor sam."

»Nesmiselnost mladosti. Strah pred mladostjo, strah pred nesmiselnostjo, pred nesmiselnim uveljavljanjem nečloveškega življenja.«

»Velik odpor pred Preobrazbo. Neberljiv konec. Povsem nedovršen.«

»Nikoli ne bi poročil dekleta, s katerim bi leto dni živel v istem mestu.«

»Princ lahko poroči Trnuljčico in še kaj hujšega, a Trnuljčica ne more biti princ.«

»Če se nekaj ur vedem človeško ... sem, preden ležem spat, že ošaben.«

Pisma Felice Bauer sestavlja več kot 500 pisem, kartic in telegramov, ki jih je Franz Kafka od septembra 1912 do oktobra 1917 napisal svoji dvakratni berlinski zaročenki Felice Bauer, predstavlja bržkone najpomembnejši korpus pisateljevega izjemno obsežnega ter z njegovim literarnim ustvarjanjem in dnevniškimi zapiski tesno povezanega epistolarnega opusa. Čeprav so formalno to ljubezenska pisma, njihova osrednja tema ni ljubezen, temveč Kafkovo pisanje in samoanaliza v procesu nikoli najdene identitete.

Prvi zvezek slovenske izdaje te korespondence zajema pošto iz prvega, najintenzivnejšega leta dopisovanja, drugi pa se začne s pismom iz oktobra leta 1913, ko se v skrhani ljubezenski odnos vplete Felicina prijateljica Grete Bloch, in konča oktobra leta 1917, nekaj tednov po tistem, ko Kafka izve, da je zbolel za tuberkulozo.

Tudi cena drugega dela Pisem je, čeprav so izšla šele nedavno, znižana za 25 %.

»Brühl je grozen človek. Enkrat poneverja, drugič ima razmerje; je mogoče to dvoje povezano?«

»To, da z nikomer ne trpim tako kot s Teboj, obenem pa nikogar ne mučim tako kot Tebe, je grozno in pravično.«

»Felice najdražja, če mi ne moreš pisati, mi ne piši, vendar pusti, da Ti jaz pišem in dan za dnem ponavljam, kar že veš, namreč da Te ljubim, kolikor imam za ljubezen sploh moči, in da Ti hočem in moram služiti, dokler živim.«

Vabljeni v knjigarno Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani.