Če Thomas Bernhard pred več kot dvema desetletjema ne bi umrl za posledicami pljučne bolezni, ki ga je trpinčila skoraj celo življenje, bi prejšnji mesec skupaj lahko praznovali njegov osemdeseti rojstni dan. Kdo ve, koliko komparativistov in ostalih literarnih znanstvenikov bi z različnimi zborniki, članki in simpoziji počastilo njegov praznik, če bi bil avstrijski enfant terrible še vedno živ. Nedvomno pa bi ga uredništvo Airbeletrine z enakim veseljem postavilo na svojo knjižno polico v Knjigarni Beletrina (Novi trg 2 v Ljubljani). Dobra literatura, pa naj se sliši še tako prežvečeno, je nesmrtna. V Beletrinini knjigarni pa jo lahko kupite še 25 % ceneje.

Thomas Bernhard: Stari mojstri, Študentska založba, zbirka Beletrina, 2007, 192 str.

»Stari mojstri so zadnji Bernhardov roman. V njem povzema vsa glavna vozlišča svojega pisanja, od vseživljenjske bolezni, naperjenosti proti prevladujočim miselnim in družbenim mehanizmom, do ambivalentnega odnosa do življenja, umetnosti in domovine: kar ljubimo, hkrati tudi sovražimo. Nič ni popolno, niti stari mojstri in njihova umetnost. In čeprav je, razmišlja v Starih mojstrih filozofični starec Reger, umetnost lahko rešitev pred neznosnostjo življenja, nam vsa umetnost v resnici ne more nadomestiti izgube enega samega ljubljenega človeka,« je v odlični spremni besedi zapisal Bernhardov prevajalec in pisatelj Jani Virk.

»Nobeno delo v tem muzeju ni brez napak, pravim.«

»Ta, ki visi na steni, ni tisti, ki je živel, je rekel.«

»Genij in Avstrija se ne prenašata, sem rekel. V Avstriji moraš biti povprečje, da prideš do besede, da te jemljejo resno, človek mazaštva in provincialne zlaganosti, absolutno človek z glavo male državice.«

»Če sem bil vse življenje fanatični bralec časopisov, tako Reger, mi je danes že skoraj neznosno odpreti časopise, ker so le še polni škandalov. Toda kakršni časopisi, takšna družba, ki jo časopisi odslikavajo, tako Reger.«

Malone vsi literati nemškega govornega področja so ob Bernhardovi smrti izrazili žalost zaradi izgube tako velikega kolega. Med tistimi, ki so o Bernhardu govorili z največjim spoštovanjem, je bila tudi z Nobelovo nagrado nagrajena Elfriede Jelinek, potencialni dobitnik te nagrade, ki je v prometni nesreči umrl, še preden mu je uspelo napisati več kakor pet romanov, W. G. Sebald, pa je v intervjuju za nemški tednik Der Spiegel dejal:»Moj vzornik je Thomas Bernhard, ki ga kot pisatelja zelo pogrešam.«

Ker je pisateljski slog prevečkrat prezrtega genialnega eruditskega literata W. G. Sebalda silno podoben Bernhardovemu, in ker se noben od piscev do konca življenja ni sprijaznil z grozotami druge svetovne vojne, ki sta jih zakrivili njuni domovini, ob bok Bernhardu na Airbeletrinino knjižno polico postavljamo W. G. Sebalda.

 

W. G. Sebald: Austerlitz, Študentska založba, zbirka Beletrina, 2005, 226 str.

Roman nemškega pisatelja pripoveduje o možu, ki se po dolgih letih izgnanstva v Angliji, kamor so ga kot otroka poslali pred nacisti, vrne v svojo nekdanjo domovino. Soočenje s spremenjeno stvarnostjo ter iskanje in travmatično odkrivanje lastnih korenin je za junaka romana svojevrstno drugo odraščanje. Besedilo je napisano v skoraj dokumentarnem slogu, tako da ima bralec ves čas občutek, da bere resnično zgodbo, ki pa se po drugi strani bere predvsem kot literatura.

Za Jacquesa Austerlitza obstajajo le trenutki, brez začetka in konca, njegovo življenje pa je le slepa točka brez trajnosti. Enakovredne žrtve tistim, ki so svoje življenje izgubili, so tudi tisti, ki ga nikoli niso imeli, ljudje, ki se (kot Austerlitz) nikoli niso vrnili iz preteklosti. W. G. Sebald je mojster, ki mu je v pretanjeno opisovanje spominov Vladimirja Nabokova in pripovedni slog Thomasa Bernharda uspelo vključiti moralno strast Prima Levija in faktografijo trpljenja Jeana Ameryja. Sebald, ki je pisatelj postal šele v zrelih letih, je zmogel šepetati o stvareh, o katerih so ostali kričali.

»Čas, tako je rekel Austerlitz v greenwiški zvezdarni, je med vsemi našimi iznajdbami najbolj umetna – in v vsej svoji vezanosti na planet, ki se vrti okoli svoje osi – nič manj samovoljna, kakor bi bila kalkulacija, ki bi izhajala iz rasti dreves ...«

»Kako se stvari, potopljene v čas, ločijo od onih, ki se jih ta ni dotaknil?«

»A ne Agata in ne Vera se nista vrnili iz preteklosti in tudi jaz se nisem.«

Vabljeni v knjigarno Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani, kjer so Stari mojstri Thomasa Bernharda in Austerlitz W. G. Sebalda 25 % ugodnejši.