Z razkošnim podobjem, ujetim v čuten in včasih že skorajda zasekan jezik, se Ivo Svetina tudi v svoji najnovejši zbirki Sfingin hlev, ki je pri založbi Goga izšla v letu 2010 in bila nagrajena z Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko, vrača k vzhodnjaškim tradicijam, antiki in mitologiji. Ta eksotičen svet predrzno, a hkrati z nekakšnim zanosom in svobodo spaja s sodobnim malodušjem, po drugi strani pa se v pesmih zrcali nostalgija po uporniških šestdesetih letih; zbirka se začne nekje vmes, v zgodnji pomladi, nekaj dni pred Titovim pismom iz leta 1972, ki je naznanjalo »drugačne čase«. O priklicu spomina, dvojnosti dojemanja stvarnosti in prepletanju preteklosti s sedanjostjo priča že provokativen naslov, še bolj pa naslovnica zbirke, na kateri ima črno-bela Sfinga namesto obraza kar televizijski ekran. Pa ne gre samo za tehnološko in materialno zaznamovanost časa, ki vzorec Ojdipovega kompleksa za sabo vleče že tisočletja, ampak v zbledeli Sfingi brbota tudi tista temna, zavesti nedostopna plat, ki implicira duhovno izpraznjenost in degradacijo vrednot današnje družbe. Ni torej treba posebej ugibati, zakaj novodobni človek vedno bolj podlega najrazličnejšim spolnim in drugim deviacijam ter si zastavlja vprašanja, kot so »… si si kdaj upal pomisliti, da tvoja mama bi se obesila v prepišnem hodniku palače, požrla strup, ki razjedel bi ji notranje organe, ali se, ptica brezkrila, vrgla v brezno, zevajoče tik palače?«. Svetina, ki ga upravičeno imenujemo za dediča ludizma, z drzno igro jezika pomene še bolj zavija v skrivnostne uganke: »Prejšnja pesem verjetno malokomu bo razumljiva, ker tako sem hotel, ko sem jo pisal, a sedaj, ko je že na prejšnji strani, vem, da moral bi jo pojasniti, a le z verzi, ker verz je verzu brat … « (mar to pomeni, da bi se tudi literarnoteoretska razprava interpreta lahko osvobodila prozne oblike zapisa in se prav po postmodernistično prekopicnila v verz?). Intertekstualnost, raba najrazličnejših znanih imen iz zgodovine in mitologije ter filozofska obarvanost teksta nerazgledanemu bralcu lahko povzročijo nemalo preglavic ter tako naredijo poezijo še bolj izmuzljivo iz logičnih okvirov. Provokativne pesmi se kar same upirajo enoumni razlagi. Namig, da sta estetski in duhovni vidik bivanja v novem času največkrat kar prezrta, pa je nespregledljiv. Še posebej, če smo Sfingo namesto v puščavo »postavili« kar v hlev …

Ivo Svetina: Sfingin hlev.

Novo mesto: Goga, 2010.