Naslovnice romanov slovenskih piscev le redko ponosno sijejo iz izložb in se svetijo na najvidnejših koncih knjižnih polic. Domači avtorji zavzamejo najvidnejša mesta le za nekaj dni v letu, najpogosteje po podelitvi večjih literarnih nagrad, ko so čez njihova dela prilepljeni lističi z napisom »Prešernova nagrada« ali »kresnik«. Kot bi delom šele ti napisi dali težo. V tistih dneh se zaradi neznane sile ali pa le zaradi intelektualnega snobizma proda tudi kak roman več, kar seveda ne škodi. Škoda je le, da bralci po dobrih slovenskih piscih ne posežejo tudi sicer.

V naslednjem mesecu bo tudi na Airbeletrinini knjižni polici v knjigarni Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani kraljeval letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za književnost. Pa ne, ker bi se nam zdelo, da so njegova dela zaradi zveneče nagrade vredna več, ampak ker je Emil Filipčič res dober pisec, z nagrado ali brez. Njegova romana Keopsova piramida (2005) in Problemi (2009) boste v Beletrinini knjigarni lahko kupili za 25 odstotkov ceneje.

Emil Filipčič: Keopsova piramida, Študentska založba, zbirka Beletrina, 191 str.

Emil Filipčič postavlja pred nas novo uganko z naslovom Keopsova piramida. Za mnoge bo to brez dvoma precej trd zalogaj. Za začetek lahko pozabimo na zakone kartezijanskega kozmosa, na enotnost prostora in časa, zbrišemo lahko možnost, da človeško ime označuje drugo, drugačno in samostojno bitje, prav tako, da menjave pripovedne perspektive in druge ukane pripovedovalca kar koli pomenijo. Hitro se izkaže, da so vsa imena, vsi liki, vsi prostori, vsaka beseda – en in isti pripovedovalec, Emil Filipčič ... Če Filipčiča poznate osebno, potem bo branje kot poslušanje navdahnjenega Filipčiča za sosednji mizo v kafiču, če pa ga slučajno ne poznate, vas čaka zanimivo spoznavanje. To je preprosto roman o Filetu, ki si pred nami z nasmeškom trže kožo z obraza in telesa. In še kako ostane živ.

(Aleš Čar v predgovoru)

» ... na vsake toliko časa se bom pojavil v medijih, toliko, da bodo vsi ljudje vedeli, da sem dejaven, mogoče bom nazadnje le dobil nagrado Prešernovega sklada, in, če si dovolimo več, veliko Prešernovo, pa bom imel zasluženo penzijo ... In ti, kje si že vse nastopal in kolikokrat, kaj boš zdaj moral postati svoja lastna maskota? Kaj bi še moral narediti, da bi ti končno dali zasluženo penzijo? Mogoče me sprejmejo v Akademijo znanosti in umetnosti, zakaj pa ne? ...«

Emil Filipčič: Problemi, Študentska založba, zbirka Beletrina, 365 str.

Problemi predstavljajo avtorjev obračun z lastno umetniško in življenjsko izkušnjo, segajo nazaj do sedemdesetih let ter vrenja takrat mlade ustvarjalne generacije in se iztekajo v današnjem, na videz povsem drugačnem času. Filipčič po eni strani raziskuje samo naravo umetniškega ustvarjanja, po drugi strani pa se vseskozi sprašuje o njeni vpetosti v socialni kontekst. Tako se srečamo z literarno in gledališko sceno, pa tudi z znamenitim Radiem Ga-Ga, katerega soustanovitelj je bil prav Filipčič. Vzporedno smo priče ljubezenskim zgodbam, posebno draž pa predstavlja tudi pripovedovalčev odnos z materjo – na videz tipska, dejansko pa tabuizirana tema slovenske literature. Filipčičev slog je tokrat izjemno izčiščen, po eni strani duhovit in značilno iskriv, po drugi pa refleksiven in skorajda elegičen.

Avtor je za roman leta 2011 prejel nagrado Prešernovega sklada.

»Tipčku je Sančo rekel, da ga bo predlagal za nagrado Prešernovega sklada, pa ga potem ni mogel, ker je Keopsova piramida prepozno izšla, ali nekaj takega ...«

»Oprostite, Prešernova nagrada je štof, o tem ni dvoma, štof je, ki zanima vsakega pisatelja.«

»Zakaj berem filozofske knjige, v katerih se vedno znova izkaže, da je življenje zanič?«

Vabljeni v knjigarno Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani!