»To je kot letenje, kakor da poletiš v nebo in premlatiš sonce [...]«

Južno od juga, cvetober kratkih zgodb, posvečenih ameriški pesnici Ann Menebroker, ki jih je napisal Charles Bukowski, prevodnik in sprevodnik ameriškega lowlifa, je knjiga za vse, ki radi berejo pesmi Bukowskega in si želijo, da bi bile daljše in podrobnejše, pa tudi za vse, ki pišejo kratko prozo ali jo hočejo pisati – ta knjiga je surovina skic kratke proze.

Serija zgodb, prvič objavljenih leta 1973, je sklop trenutkov veličine, ki raste s količino alkohola in temu primerno kot ozadje prevladujejo noči, ne dnevi; zgodbe so kratke, goste, prehajajoče iz dialoga v telo, v pitje, v razpad in spet v telo, medtem ko junaki rohnijo in obupavajo in brez prestanka ljubijo. To so na filmsko izvedbo pripravljene zgodbe z nepreglednim številom likov, ki pa jih pisec vse dobro pozna. Bukowski daje ime in točko obstoja pomivalcem posode, klošarjem, pijancem in kurbam, ki brez pomilovanja nosijo sentiment grobih ljubezni in njim pripadajočim telesom in prepirom.

Bukowski je razumel, da je pijančevanje stvar čustev in se tega ni bal. V pisanju je ta čustva tematsko oboževal. Pripovedovalec v večini zgodb je Henry Chinaski, ki pije – in to ne amatersko –, lovi sapo po ulicah Los Angelesa in med vrsticami svojega nepriznanega pisanja.

Beremo o trenutkih pred začetkom nesmiselne vojne, o dokazovanju moškosti, o ljubezni do plastične ženske in v nekaterih bolj fantazijsko opremljenih zgodbah začenjamo razumeti, o čem je govoril, ko je rekel, da je pisanje pogosto edina stvar med tabo in nemogočim. Dovolj je avtobiografski, da nas prepriča o tem, da gre tudi za družbeno-zgodovinsko poročilo nekega mesta (Los Angeles) in njegovih ljudi. In je tudi dovolj fiktiven, da nas zanese in nekaj časa pusti v svojem svetu. Poln je drznih tez in zabavnih pripomb – kot to, da imajo vsi pisatelji duše šušmarjev, da ljudje postanejo intelektualci iz obupa itd. Ko pa je beseda o srečanjih s Hemingwayem, se prikrade malo upanja; morda celo vere v pisateljevanje. Ni naključje, da se v zgodbi, samoironično naslovljeni Ne znaš napisati ljubezenske zgodbe, pojavi droben zaključek, zveneč kot moto vseh obupanih pisateljev tega sveta: »Lepo je bilo spet pisati.«

Pisati je za Bukowskega dolgo časa pomenilo zgolj pisati prozo, saj je pesmi začel pisat šele po dvajsetih proznih letih. Ja, štartna pozicija pisanja ni vedno poezija, kot to počnemo v Sloveniji. Za poezijo je potreboval leta vaj v prozi, leta lovljenj lirskih momentov.

V najboljših trenutkih lahko iz serije teh malo norih zgodb izpeljemo, da je piti ceneno vino in živeti v majhni motelski sobi lahko odločitev, ne trd pristanek. Zgodba, ki je zame med boljšimi in eksplicitno nakazuje, zakaj pisatelj ostaja zvest svojemu stilu, je Vse riti na svetu in moja –  sredi robov, klošarjev, razbitih steklenic, tapet in pajkov Bukowski vrača poetiko surovosti zakajenim motelskim sobam in praznim steklenicam. Ker je tudi v tem dom in ker je tudi v tem popolnost.

Charles Bukowski: Južno od juga: zgodbe o pokopanem življenju. Prevedel Tone Škrjanec.

Brežice, Primus, 2010.