Prva knjiga britanskega pisatelja Paula Tordaya – obenem pa je to tudi prvi prevod njegovih knjig v slovenščino – je v Angliji ob izidu doživela valove navdušenja, prejela pa je tudi nagrado Bollinger Everyman Wodehouse Prize, edino nagrado za humoristične tekste, ki jo podeljujejo na Otoku.

Knjiga s pomočjo raznih dokumentov – bodisi je to elektronska pošta bodisi uradni dopisi ali razprave – in brez čistega narativnega dela, v katerem bi govorili o neposrednem avtorskem glasu, ustvarja zgodbo, ki se vrti okrog možnosti lovljenja lososov v Jemnu. Sámo fabulativno plat Muharjenja v Jemnu spremljajo različne stranske zgodbe, naj gre za ljubezenske težave dr. Alfreda Jonesa, strokovnjaka za ribištvo, ali težave zemljiške posrednice Harriet Chetwode-Talbot ali pa za probleme muslimanskega življa, ki je razcepljen med proameriško in protiameriško dejavnost – vsem pa je skupno to, da ima prav projekt lovljenja lososov v Jemnu vzročno-posledične povezave s povzročenimi problemi; predvsem gre to na rovaš njegove »blaznosti« in »nenavadnosti«, ki jo šejk Mohamed, financer in pobudnik projekta, podkrepljuje s slepo vero v Alaha. Če mu je dano to narediti, mu bo uspelo, če ne, pa ne.

Shematično prikazan absurd in liki, ki v svojem razvoju stojijo kot kipi (=tipi), pa ravno zaradi tega tudi postanejo smešni. V tem se pravzaprav skriva ironija sveta Muharjenja v Jemnu.

Imamo maskirane like in nerodne predstavnike Al-Kaide, ki želijo ubiti šejka Muhameda, ko želi ta v vadiju Alejn s pomočjo britanske vlade urediti vse potrebne pogoje za življenje lososov in posledično za njihovo lovljenje. Šejk je prikazan kot bogaboječ in v Boga verujoč človek, ki mu je – kakor o njem govorijo liki v knjigi –naloženo dejanje biblijskih razsežnosti. S pomočjo Harriet in dr. Jonesa se podvig počasi – z zastranitvami, logističnimi problemi itd. – bliža koncu, v njem pa je v maniri hollywoodskega filma vdelana zgodba o ljubezni, o maščevanju in zgodba o eksotični tuji kulturi, ki jo doživljata in raziskujeta glavna (zahodna) protagonista romana. Kot mash-up različnih, čeprav nemalokrat potvorjenih družbenih stereotipov (vzhodna gostoljubnost in zahodna nečimrnost ter karierizem) je Muharjenje v Jemnu vsekakor hit, saj je v njem predstavljena večina stvari, s katerimi nas v tem trenutku (ali bolje, so nas leta 2007) zasipajo mediji, vendar se v njem celokupno skriva predvsem obilica predsodkov in napačnih idej o drugem. Če pomislimo bolje, pa je ravno v teh predsodkih in izmišljenih dejstvih najti največ snovi za ironično in humorno delovanje teksta.

Muharjenje v Jemnu bi lahko označili kot lahko čtivo – s čimer mislim predvsem na pisateljevo površno branje kultur in uborno izgradnjo likov – ki pa najbrž ravno zaradi svoje želje po humornosti dlje od tega tudi ne more priti, pa čeprav vsebuje kar nekaj nastavkov – ki pa ostanejo zgolj to, nastavki – za  podrobnejšo razčlembo socialnih, družbenih in etičnih konfliktov ter problemov.

Za konec pa še o naslovu. Ob njem se mi je – še preden sem začel brati knjigo – porodila ideja o povezovanju in intertekstualnosti z Brautiganovim Lovljenjem postrvi v Ameriki (Trout fishing in America), s katerim pa razen podobnega naslova (Salmon fishing in the Yemen) in izjemne popularnosti med bralci nima v bistvu nič skupnega.

Paul Torday: Muharjenje v Jemnu. Prevedla Lili Potpara.

Ljubljana: Modrijan, 2010.