Zapuščeni kraji se berejo pozno zvečer, kot droga, od začetka do konca in te v enem samem verzu ustavijo tudi ure. Če jim dovoliš, te popeljejo za roko skozi niz podob, ki postanejo del bralca kakor davni spomini še dolgo po zaključenem preseganju v poeziji.

Že po pesniškem prvencu Jureta Jakoba smo na tihem vedeli, da lahko pri naslednji zbirki veliko pričakujemo. Zapuščeni kraji ne razočarajo niti ne zahtevajo od bralca nobenih naporov, sami rahlo vstopajo s prvimi impresijami, s podobami, in preden se zavemo, so v nas odmevi istih čustev, istih videnj in istega vprašanja.

Na prvi pogled se zdijo pesmi impresije narave, a kljub vsemu notranje impresije subjekta, ki zrcalijo njegovo odmaknjenost in oddaljenost. Zdijo se kot japonski lesorezi, tihožitja gore, poleg katere je človeško bitje preveč majhno, da bi ga perspektiva lahko oplazila. Toda pod to dvodimenzionalnostjo Jakobovega prepletanja besed se skriva intima, vzpostavljena med opazovalcem in opazovanim, kjer je impresija vedno last in pogled subjekta.

Ta intima opazovalca – iskalca in pohodnika v svet neznanega – ponuja več kot samo estetsko izbrušeno podobo. Večina izmed nas odide iz hiše strahoma in se spoprijema z naravo. Jure Jakob odide, ker mora, v temo zunaj človeškega sveta in se vrne, da napiše pesem, kajti tisto, kar odkrije, je hkrati polno presunljive resnice kot tudi samotnosti. Odhajanje pesniškega subjekta je odhajanje edinstvenega in odmaknjenega posameznika, ki ga preostali ne morejo več doseči. »Sam vzamem raje tiste pojemajoče odzvene v tišini, / ki ostanejo, ko se poslovimo«.

Magično prepletanje besed med seboj, za katero se zdi, da odstira nov svet, pa lahko bralca na nekaterih mestih zmoti – kadar se mu zdi, da besede ne spadajo več skupaj tako popolno, kakor so poprej. Prvi urok Resničnosti se razblini in ostaneš sam z Besedami, ki jih pesnik lomi, jih spravlja v zveze, ki bralcu odkrijejo nov pogled – in drevo ne stoji več, ker je že od nekdaj »drgetajoče viselo v odprto nebo«.

Tako, kakor je vedno v zapuščenih krajih dovoljeno je videti, kar je videno. Ena izmed tistih pesniških zbirk, v katerih je vedno, kadar jih odpreš, nekaj, kar se je tekom časa spremenilo, dokler ne razumeš tudi tistih verzov, ki so ti bili poprej zastrti. In dobiš občutek, da si preko poezije sprejel vase nekaj pravega in popolnega, kljub temu da je to – resnici na ljubo – lahko le odsev bralčeve lastne interpretacije.

Jure Jakob veže eksistenco v poezijo. In ta eksistenca diha z najbolj čistim, najbolj surovim uporom proti ne-življenju – kajti skozi njegove oči postaja vsakdanji svet tukajšnji in njegov lastni obstoj gotov. »Rad bi, da se skrb še vedno nadaljuje«.