Zajtrk prvakov je Vonnegutov osmi roman po vrsti in verjetno za Klavnico pet njegovo najbolj (pri)znano delo. Tri leta po avtorjevi smrti in triintrideset let po prvi slovenski izdaji ta roman znova vabi bralce, tokrat v udarno kričeči preobleki. Takšna pa ni le zunanjost knjige, ampak tudi in predvsem njena vsebina.

Pod krinko preproste zgodbe »o srečanju dveh samotnih, suhih, še kar starih belcev na planetu, ki je hitro umiral« nam Vonnegut postreže s satiro Združenih držav v 70. letih prejšnjega stoletja v njemu lastnem, nezgrešljivem slogu. Z na videz naivnimi in preprostimi opisi dregne v vsa najbolj problematična mesta ameriške družbe in jih tako razkrije v vsej njihovi bedi. Bralca prelisiči, da se začetni smeh, ki ga sprožajo zgolj na videz humorni opisi, ob zavedanju težavnosti in realnosti problema zaduši nekje na sredini, za njim pa ostane grenak priokus. Podobno enostavne, a učinkovite so tudi ilustracije, ki občasno pospremijo napisano.

Vonnegut se obregne ob ameriški zdravstveni sistem: »(…) ena najdražjih reči, ki jih je človek lahko storil, je bila zboleti (...)«, ob uporabo orožja v vsakdanjem življenju in vojsko, ki »pretvarja mladeniče v morilske manijake za uporabo v vojni«, opozarja na ekološke probleme, vseskozi pa tudi na hladnost kapitalistične družbe in predvsem na medčloveške odnose, ki ostajajo v borbi za zaslužkom v ozadju.

Poleg nezgrešljivega sloga uporabi Vonnegut v tem romanu še nekatere že znane prijeme iz svojih prejšnjih del. Eden od teh je postmodernistični postopek, v katerem se avtor pojavi kot lik v lastnem romanu. Takšni kratki stiki se pojavljajo skozi celoten roman, z njihovo pomočjo nas Vonnegut opozarja, da je on »stvarnik« likov, o katerih beremo, učinek takega postopka pa je v tem tekstu predvsem humoren: »Ne vem, kdo je izumil telesno vrečo. Vem, kdo je izumil Kilgora Trouta. Jaz sem ga.« V romanu najdemo tudi nekatere stare znance iz Vonnegutovih del in prav ravnokar omenjeni pisec znanstveno fantastičnih romanov, ki jih nihče ne bere, je eden izmed njih.

Po slabih tridesetih letih, kolikor je preteklo od izdaje romana v izvirniku, so teme, na katere Vonnegut opozarja, še vedno aktualne, če ne še bolj pereče, s to razliko, da so se sedaj razširile čez meje pisateljeve domovine. Morda je tudi zato sedaj pravi čas, da se v roke ponovno vzame to satirično obarvano delo.

Kurt Vonnegut: Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek (prevod: Matjaž Šinkovec).

Ljubljana: Sanje, 2010.