Revija o prevajalstvu pod zaščito Hieronima

Hieronymus, prva slovenska revija o prevajalstvu, prihaja med bralce v času, ko se obseg prevajalske dejavnosti tako v Sloveniji kot v Evropi in v svetu občutno povečuje in ko postaja zavest o pomenu prevajanja in prevodov v zgodovini in danes vse trdnejša. Revija stopa na mesto tradicionalnega Zbornika Društvaknjiževnih prevajalcev slovenskih , katerega izhajanje se je zaključilo z 31. zvezkom in ki je bil v zadnjih treh desetletjih osrednji slovenski forum za razpravljanje o najrazličnejših prevajalsko relevantnih vprašanjih z zgodovinskega, teoretskega, opisnega, kritiškega in z drugih stališč. Hieronymus želi to poslanstvo nadaljevati, obenem pa si bo prizadeval refleksijo o prevajanju, prevodih in z njimi povezanih pojavih razširiti v vsebinskem pogledu pa tudi z upoštevanjem karseda široke palete pristopov k problematiki. V novi publikaciji bo prostor za razprave, poljudne članke, eseje, prispevke s prevajalskih delavnic, prevodne kritike, prevodne predloge, poročila o društveni dejavnosti in, vsaj občasno, tudi za kakšen prevod. 

Temeljno delo o prevodni literaturi na Slovenskem 

Objavljena je prva, vzorčna knjiga celovitega priročnika o pomembnem in obsežnem, a večkrat spregledanem segmentu slovenske kulture - o prevodni literaturi. Podatke o tem, kdo, kaj in kdaj je prevajal v slovenščino od Trubarjevih časov do konca 20. stoletja, bo na koncu dopolnil še seznam prevajanih avtorjev. Martin Grum, ki sestavlja to temeljno, že dolgo pogrešano delo, se metodološko opira na Modrov pionirski Slovenski leksikon novejšega prevajanja (1985), a ga dopolnjuje z razširjenimi biografijami prevajalcev in novimi bibliografskimi najdbami, vse podatke pa razvršča bolj pregledno in zato hitreje dostopno.  
 

Prva knjiga Studie translatorie posvečena prevodom iz francoščine 

Knjiga prinaša trinajst študij, v katerih Tone Smolej obravnava izbrane segmente slovenske zgodovine prevajanja francoske književnosti. Avtor analizira začetke prevajanja v 19. stoletju (npr. Vernetov prevod Chateaubriandove Atale, Hostnikove prevode Julesa Verna, Kržišnikov prevod Nodierovega Jeana Sbogarja) kot tudi pomembnejše prevode v prvi (Karlinovo prevajanje Baudelairovih pesmi v prozi) in drugi polovici 20. stoletja (Udovičevi prevodi Rož zla). Avtor se ukvarja tudi z vprašanjem, v kolikšni meri so ti prevodi vplivali na izvirno slovensko književnost. »Ravno zato, ker se ne omejujejo na besedilno analizo, so študije, ki bi sicer utegnile biti malo monotone, po svoji notranji strukturi razgibane in prijetne za branje,« o knjigi zapiše Florence Gacoin-Marks.