Rainer Maria Rilke je v eseju o Augustu Rodinu, čigar delo je imel v Parizu priložnost spremljati s takšne bližine kot le malokdo, zapisal, da največji kipar dvajsetega stoletja svojega dela ni želel prikazati z enim samim monumentalnim kipom ali kretnjo, saj je bil prepričan, da delo ni nekaj, kar človek opazi iz daljave. Delo se dogaja v delavnicah, izbah, glavah in temi; delo je namreč nenehno in življenje velikih ljudi je kot en sam delovni dan. Tudi Rodinov znamenit moto naj bi se glasil: Treba je delati, samo delati. In treba je imeti potrpljenje. Esej je Rilke zaključil z mislijo, da bo svet nekega dne spoznal, kaj je tega kiparja delalo tako velikega: da je bil delavec, ki ni hrepenel po ničemer drugem kot po tem, da se ves potopi v bit svojega orodja.

Sobivanje dveh, morda največjih umetnikov tistega časa, enega v vzponu in drugega na poti v kanon, Rainerja Marie Rilkeja in Augusta Rodina, je bilo sprva polno občudovanja, nato pa tako napeto, da je bila ločitev nujna. Po krajšem obdobju hladnejših odnosov je Rilke v znamenje prijateljstva svojo pesniško zbirko Nove pesmi (1908) posvetil svojemu velikemu prijatelju Augustu Rodinu. Nove pesmi so izšle le dve leti po Knjigi ur, pa vendar se zdi prelom med obema pesniškima zbirkama silovit: kot bi muzikaličnost zamenjal za Rodinovo orodje in delavsko vnemo, kot bi tudi Rilke sam začel klesati besede, vsak dan, neumorno. Tudi tempo Rilkejevega dela se je upočasnil. V tem času je začel pisati Zapiske Malteja Lauridsa Briggeja, dnevnik svojega alter ega in verjetno svoje najpomembnejše prozno delo, ki je izšlo sicer šele leta 1910. Celo fragmente, na videz površne zapiske, je klesal s potrpežljivostjo vrhunskega kiparja. Središče, bit svojega ustvarjanja je prenesel globoko vase – in kot pravi že na začetku romana: »Imam notranjost, o kateri nisem vedel ničesar. Tja zdaj odhaja vse.« Prav tako osemindvajsetletni Malte zavrže vsa svoja prejšnja, mladostna dela, kot bi želel poudariti prelom med starim in novim dojemanjem sveta: »Ah, toda s stihi se doseže tako malo, če jih napišeš mlad. Treba bi bilo počakati z njimi, zbirati pomen in sladkost vse življenje … in tedaj, čisto na koncu, bi bilo nemara mogoče napisati deset vrstic, ki bi bile dobre. Zakaj verzi niso, kot menijo ljudje, čustva … to so izkustva. Za en sam verz je treba videti mnogo mest, ljudi in stvari, treba je poznati živali, treba je čutiti, kako lete ptiči in vedeti za vzgibe, s katerimi se zjutraj odpirajo drobne cvetice.« Nato doda: »Treba si je priklicati v spomin … jutra pri morju, morja nasploh, morja, noči na potovanju, ki so šuštele zelo visoko in bežale z vsemi svojimi zvezdami …«

Leto dni po izidu Zapiskov Malteja Lauridsa Briggeja si morskih juter ni bilo treba več klicati v spomin, saj jih je lahko Rilke, tedaj gost grofice Marie von Thurn und Taxis v Devinu, osem mesecev vsak dan znova doživljal. Bil je v globoki ustvarjalni krizi in zmanjkalo mu je materiala, ki bi ga lahko klesal. Dokler ni nekega dne med sprehodom v močni burji, ko je morje z vso silo udarjalo ob kopno in se je šum morske pene mešal s šumom vetra, po zraku priplaval verz: »Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami / angelov?« Tako se je iz mita, morske pene in vetra rodila ena največjih pesniških zbirk, Devinske elegije, ki jo je klesal skoraj desetletje.

Rilke pa ni bil edini, ki ga je prevzela mešanica morskega zraka in zavijanja burje: Vladimir Bartol se spominja, kako se mu je zdela burja med pohajanjem po kraških planotah kot »tajinstvena opojna godba, ki je sprožala v meni ekrazitu podobna čustva« in kako se je vedno znova zatekal v samoto in se nadejal, da bo spet začutil opojnost vetra in morja, ki je zbujala občutek, da mu rastejo peruti.

Pogled na morsko gladino, plivkanje valov ter veter, ki s seboj nosi vonj po slani vodi, pomešan z opojnostjo figovih listov in cipres, je mešanica, ki tudi najtršega delavca prisili, da kloni pred veličino, pozabi na življenje, ki ga preganja, ter se zazre v brezkončnost in brezčasje. Morje miri živce in rahlja krče, sprosti poteze obraza ter gladi kožo. Ali, kot je dejal Marcel Proust, morje ima čar vseh reči. In v svoji zdravilni mogočnosti prinaša na valovih ali pa na mirni gladini tudi navdih.

Že sama slutnja morja ima neverjetno moč: spominjam se, kako sem kot otrok na zadnjih sedežih avtomobila, če nisem tarnala, da mi je slabo ali od slabosti zaspala, pričakujoče gledala skozi okno, podaljševala vrat in napenjala oči, da bi prva vzkliknila: »Morje!« In še danes se, ko se pokrajina začne spreminjati in se v daljavi pred menoj razpre pogled na modrino, nasmehnem in mojo notranjost naseli veselje, nič drugačno od tistega pred dvajsetimi leti. Prva pot na morje ostane s človekom celo življenje. Ilma Rakusa, švicarska pisateljica slovenskega porekla, v svojih poetičnih spominskih utrinkih Morje modro moje opisuje svojo prvo pot iz Ljubljane v Trst. Piše o spreminjanju pokrajine in o tem, kako se na vrhu kraške planote mahoma odpre pogled na Tržaški zaliv in njegovo modro morje, nežno sinje, lesketajoče se, en sam obet. Rakusi je prvo morje vzelo sapo. In še danes, kadar na severu Evrope zapre oči, vidi svetlo prostranost morja, vonja slankasto vodo in sliši, kako valovi udarjajo ob obalo. In kdorkoli je kot otrok videl, zares videl, kako se zemlja pod kraško planoto odpira morju, tega prizora do konca življenja ne bo pozabil.

Marcel Proust me je napeljal na misel, da morda obstaja morska predestiniranost, da obstajajo ljudje, ki jim je ljubezen do morja položena v zibko skupaj s slutnjo o grenkobi življenja. »Morje bo vedno prevzelo tiste ljudi, v katerih sta odpor do življenja in skušnjava skrivnosti prehitela prvo gorje, kot prerokba resničnosti, ki jih ne bo zmožna zadovoljiti. Ljudje, ki morajo počiti, preden izkusijo utrujenost, bodo tolažbo in motno vznemirjenje našli v morju. V nasprotju z zemljo morje ne prenese sledi človeškega dela in človeškega življenja. … Človek, ki je izčrpan od zemeljskih poti, ali tisti, ki še preden stopi nanje, ugane, kako krute in vulgarne bodo, je očaran nad bledico morja, ki je bolj nevarna in bolj vabljiva, bolj negotova in bolj nesrečna.«

In Rainer Maria Rilke je imel vse lastnosti, ki jih v zgornjem odstavku opisuje Proust. Otroštvo, v katerem se je zavedal gorja, še preden ga je izkusil, in tiho življenje, v katerem je sleherni sunek povzročil pretres. »Izčrpavajo me, ti ljudje, ki svoja čustva bruhajo kot kri,« je nekoč potožil Stefanu Zweigu, »zato tudi Ruse kot liker uživam v majhnih količinah.« Zweig se tudi spominja, da so bili ljudje, ki so nekaj časa preživeli z Rilkejem, več dni nezmožni prostaštva. Kot morje s svojo mirnostjo opozarja na vulgarnost zemlje, tako je Rilke opozarjal na vulgarnost ljudi.

Morje ima več skupnega z nebom kot z zemljo. Rakusa je zapisala verze svojega prijatelja Rolandisa, ki pravijo: Obraz neba sme gledati / le morje. Popotnik povesi pogled, / sključen v sipine, k vinu, ki ga srka, / kot kralj brez kraljestva in harfe. Marcel Proust govori o tem, da morje v nasprotju z zemljo ni ločeno od neba, ampak se mu prilagaja ter ga odseva, in dodaja, da morje razveseljuje dušo, saj je, tako kot ona, neskončno.

Ob tem mi je postalo jasno, zakaj me je, kadar sem napisala nemško besedo See, vedno prijelo, da bi ji dodala še en spevni zlog. See-le, duša. Tisto, kar tudi človeka, ki dela, samo dela, vleče proti morju.

*

Kolumna ne bi nastala brez:

Ilma Rakusa: Morje moje modro, Študentska založba, Beletrina 2011 (prevedli Amalija Maček in Breda Rajar),

Rainer Maria Rilke: Auguste Rodin. Študentska založba, 2006 (prevedel Jurij Kovič),

Rainer Maria Rilke: Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja. Študentska založba, 2006 (prevedel Niko Grafenauer),

Rainer Maria Rilke: Pesmi. Cankarjeva založba, 2005 (izbral in prevedel Kajetan Kovič).

Knjige Študentske založbe lahko po ugodnejši ceni kupite v Knjigarni Beletrina na Novem trgu 2 v Ljubljani.