Vse pogosteje se dogaja, da je kot argument kvalitete nekega zgodbenega dela (literarnega, filmskega ali kake druge vrste) navedena njegova socialna angažiranost. Založbe jo rade poudarjajo na zavihkih svojih knjig, žirije jo izpostavljajo v utemeljitvah svojih nagrad. Vse lepo in prav, angažma je lahko pomemben argument. Težava nastopi, ko za takimi oznakami ni več čutiti zadostne mere refleksije, oznake pa narastejo celo do superlativov tipa »brezkompromisen pogled na sodobno družbo« in podobno. Še več: rado se zgodi, da angažma postane edini zveličavni argument, karta, ki pobere vse druge.

Povsem praktičen premislek namreč hitro pokaže, da angažma ni tisti najbolj osnovni temelj dobre zgodbe. Kam naj potem z vsemi tistimi deli, ki se z družbo eksplicitno ne ukvarjajo, a se nam kljub temu zdijo kvalitetna? Zagovarjati socialni angažma za vsako ceno, na vsak način mešati koristno s prijetnim, je tako, kot če bi vztrajali, da se novoletna zabava združi s predavanjem. Slavoj Žižek ima najbrž kar prav, ko v svojem predavanju premišljuje, da je lahko taka mešanica celo kontraproduktivna: z »vmešavanjem« angažmaja v užitke si postopno in na udoben način mirimo slabo vest, ki je nato zmanjka ravno takrat, ko je potrebna dosledna angažirana akcija in temeljna sprememba.
 

Prav tako, kot je treba zagovarjati pravico do angažmaja, moramo namreč na drugi strani zagovarjati pravico do užitka, ki nam ga ne bo nihče očital. Če prva zahteva omogoča izboljševanje naših pogojev, druga podčrtuje sam smoter takega delovanja: življenje v (relativni) sreči in zadovoljstvu.

Bolj verjeten temelj dobrega zgodbenega dela (ki ni nezdružljiv z užitkom) je čustveni odziv, ki ga tako delo v nas sproži. Pozor: čustveno ne pomeni razčustvovano. Ne trdim, da mora biti delo solzava tvorba, ki podcenjuje našo inteligenco in igra na predvidljiva topla čustva, ki jih vsi spodobni ljudje gojijo do otrok in malih živali, kot bi rekel John Gardner. Trdim pa, da mora gotovo v svojih prejemnikih najprej vzbuditi radovednost in zanimanje, nato pa seveda pridejo v poštev še mnoga druga čustva, empatija, katarza in tako naprej. Argument čustvenega odziva tudi ne predvideva, da bi le pri čustvih tudi ostalo: mnoga dela zahtevajo večkratno branje/ogled in poglobljen premislek. A le kdo bo razmišljal o nečem, kar ga dolgočasi, samo zato, ker se morda v delu skrivajo globine? Za to imamo preprosto premalo časa, da o volji niti ne govorimo.[1]

Če angažma ni temelj kvalitete zgodbenega dela, se nam zastavi naslednje vprašanje: v kakšnem primeru lahko angažma h kvaliteti resnično kaj prispeva in kdaj ne? Kot delni odgovor na tem mestu ponujam primer dobre prakse. Na letošnjem Liffu se je odvrtel tudi brazilski film z rahlo holivudskim naslovom Elitni vod 2. Na površini je film tudi res predvsem polnokrvna akcija, ki pa svoje severnoameriške bratrance v marsičem presega. Pomembni sta predvsem dve točki:

1) Film podrobno opiše družbeno situacijo in s tem preseže značilno manihejskost svojega žanra. Če gre v holivudskih akcijskih filmih ponavadi za dobrega predsednika, ki lastnoročno opravi s tujimi teroristi, ki ugrabijo njegovo letalo, se Elitni vod 2 situacije loti drugače. Nekateri junaki so sicer res prikazani kot negativci, a se film dosti podrobneje posveti situaciji, ki take vrste negativnost sploh dopušča. Nazorno so predstavljeni problemi Ria de Janeira, njegovih favel in mamilarske mafije, pa tudi policije, ki mafijo najprej premaga, nato pa sama zasede njeno mesto. Fokus filma torej ni na osebnih, psiholoških anomalijah posameznikov (kaj šele, da bi črno-belo optiko enoznačno povezovala s pripadniki posameznih ras), temveč na sistemu, zaradi katerega nihče ni ne bel ne črn, pač pa se vsi gibljejo v bolj ali manj temačnih odtenkih sive.

2) Ob koncu filma se zgodi nepričakovan obrat : glavni junak, ki je doslej reševal težave le na lastno roko in znotraj posameznih družbenih podsistemov, se loti odkrite družbene akcije: na sodišču javno in glasno pove resnico in pokaže na tiste, ki so krivi za obstoj in vzdrževanje problematične situacije.

Še zdaj se spomnim nenavadnega občutka ob ogledu zgoraj omenjenega konca: direktna in razumna družbena akcija, ki se je loti junak, me je skoraj vrgla iz tira; za hip sem se vprašal, ali naj filmu in njegovi zgodbi sploh še verjamem. Dejstvo je namreč, da so take vrste razpleti strahovito redki: bodisi se junak pasivno prepusti usodi bodisi obračunava z nasprotniki na precej osebni ravni, mimo sistema države. Zanimiva ugotovitev, ki nam jo prinese film, je torej naslednja: medtem ko po eni strani z veseljem gledamo fantazijske filme in beremo fantazijske knjige, po drugi strani zelo težko verjamemo tistim zgodbenim delom, ki se ukvarjajo z realnim družbenim stanjem in na koncu ponudijo možnost konkretnega družbenega reševanja tega stanja. Večina zgodb družbene probleme projicira zgolj skozi prizmo posameznika, s tem pa nam nudijo omejen imaginarij našega realnega delovanja.

                                                                       ***

V intervjuju za Guardian je Jeffrey Eugenides povedal, da svojim študentom, ki jih uči pisanja, vedno najprej položi na srce sledeče: ko pišete, si predstavljajte, da pišete najboljše možno pismo najpametnejšemu možnemu človeku. Nasvet se zdi kar dober, s to pripombo, da si »najpametnejšega človeka« ne smemo predstavljati kot nekoga, ki bi bil živa enciklopedija, pač pa kot nekoga, ki bi podatke, kakor mu jih posreduje zgodbeno delo, bil zmožen razumeti, kritično ovrednotiti in ne nazadnje presoditi, ali so mu glede na njegova pričakovanja zadostovali. Če nivo podatkovnega znanja v umetniškem delu postavimo previsoko, nam bo seveda sledilo bolj malo prejemnikov, zato je to osebna odločitev vsakega ustvarjalca posebej; treba pa je imeti v mislih, da so na drugi strani inteligentni ljudje, ki bodo s podatki znali kaj narediti.

Na tem izpitu pade precej ustvarjalcev: zgovoren primer za to je humor. Kadar berem ali poslušam »humorne« zgodbe, me pogosto spreleti neprijeten občutek, da se niti avtor sam ni smejal svojim šalam. Upal je, da bodo iz nekega slučajnega razloga kljub vsemu zabavne, če ne drugega, ker bo prejemnik bebav, kar pa se nato preprosto ne zgodi.

Tako kot s humorjem, je tudi s socialnim angažmajem. Zavedati se je treba, da prejemniki (kaj šele prejemniška skupnost) niso neumni. Zavedati se je treba tudi konteksta, v katerem se angažirano delo pojavi. Od angažmaja bo pameten prejemnik pričakoval najmanj to, da izvira iz izčrpne raziskave in premisleka. Če govori o temi, ki so jo v veliki meri že pokrili mediji, mora biti delo bolj izčrpno od njih ali vsaj temo osvetliti s svežega zornega kota; če je tema nova, jo mora prav tako podrobno predstaviti, da bo sploh prepričljiva.

V svojem drugem koraku lahko angažirano delo posnema primere dobre prakse, kakršen je zgoraj opisani film: s svojo fikcijo lahko torej ponudi premišljen predlog družbenega (in ne individualno-psihološkega) razreševanja stanja. Tretji korak, h kateremu bi moralo tako delo stremeti, je skrit v prvih dveh: delo naj prejemnika spodbuja k akciji ali aktivnemu razmisleku. Tu se konec kolumne združi s svojim začetkom: če čustva res služijo predvsem kot motivatorji, kakor trdijo evolucionisti, je povsem jasno, da bo delo, ki v prejemniku ne vzbudi čustvenega odziva, tudi zelo težko spodbujalo k delovanju. S čustvi je seveda mogoča manipulacija, zato pa se od dobre avtorice ali avtorja zahteva še ena pomembna vrlina, iskrenost. A o tem bolj podrobno morda kdaj drugič.

Sprva sem želel kopje svoje kritike lomiti na točno določenem grešnem kozlu, a sem se nato premislil. To sem storil, prvič, ker ne želim s prstom kazati na posameznega 'krivca', in drugič, ker bi se mi moj grešni kozel smilil: če odmislim zgrešen poskus angažmaja, gre vendarle za zgodbeno delo, ki ni tako slabo. V marsikaterem pogledu namreč izpolnjuje temeljno zahtevo po čustvenem odzivu, le za dobro izdelan angažma mu zmanjka moči. Pustimo torej zgodbam, da so predvsem in najprej dobre zgodbe: če so tudi socialno angažirane, toliko bolje, seveda pa velja v tem primeru o angažmaju – njegovi domišljenosti, vplivu in dometu – precej dobro razmisliti.

                                                                        ***

P. S.: V pripisu želim opozoriti še na določene meje svojega razmišljanja. Namenoma sem se na primer izogibal besedi umetnost. Prvič zato, ker to ni pojem, ki bi omogočal enotno, konvencionalno razlago, in zato pogosto tudi marsikaj prikriva: med drugim omogoča, da umetnik, ki je zaslovel z morskim psom v formaldehidu, prav tako dobro (za milijone funtov) prodaja platna, posejana z identičnimi raznobarvnimi pikicami. Drugič pa zato, ker se je o pojmu umetnosti na široko razgovorila vrsta priznanih filozofov, ki so bili tudi diametralno nasprotnih mnenj: umetnost, ki je odkrito angažirana, se marsikomu zdi nevredna svojega imena, saj naj bi njeno bistvo in največji vseh angažmajev počivala ravno v njeni avtonomnosti, nevezanosti na družbeni kontekst. Zaradi takih in drugačnih filozofskih zamisli, ki bi jih lahko resno preudaril šele v kakšni doktorski nalogi, ne pa v kratki kolumni, ostajam na prizemljeni nefilozofski ravni, ki raje kot o umetnosti govori o zgodbah in zgodbenih delih.

Poleg tega pa je to besedilo ujeto še v en okvir: v njem govorim samo o tistih zgodbah, ki si nadvse opazno želijo spregovoriti o družbi s posnemanjem le-te: kljub njihovi estetskosti in ne-poljubnosti je vendarle močno opazna njihova namenska navezava na »realnost«. Še en premislek, ki se ga na tem mestu ne lotevam, je v tem primeru seveda, kateri so drugi, manj »realistični« načini, na katere lahko obstaja socialni angažma. Najbrž pa bi ravno tu prav prišla filozofija.

[1] Zanimiv premislek, v katerega pa se na tem mestu posebej ne bom spuščal, je ta, ki ga v svoji knjigi Inside Jokes (poglavje Emotion and Computation) ponujajo Hurley, Dennett in Adams jr.: da namreč še tako 'hladnokrvna' misel ne bi mogla obstajati brez epistemičnih emocij.

Žiga Rus je član uredništva AirBeletrine. Ukvarja se s pisanjem leposlovja in publicističnih besedil.