Ko dajo tako, recimo, Slovenci Srbe na skupni imenovalec, se takoj govori o Miloševiću, o Kosovem polju, o prepotenci, o treh prstih, o štirih c-jih na slovenskih zidovih, o vulgarnih psovkah, o pretepih, o vojnah, o TV Pink, o Arkanu in Ceci. In ko Srbi govorijo o Slovencih,  omenjajo Kučana in razpad Jugoslavije, Janezke, ki lezejo na Triglav, neobstoj slovenskih junaških pesmi, škrtost in negostoljubnost, Ljubljansko banko in radodajke iz okolic slovenskih kasarn. 

Dokler bodo torej obstajali različni narodi, bo tudi ideja o bratstvu in enotnosti nemogoča. Ta je najbrž, pa še to le teoretično, mogoča le znotraj enega samega naroda in zato je tovariš vseh naših tovarišev po vzoru Američanov ustvarjal narod Jugoslovanov. A je žal živel kakšnih tristo let premalo, da bi mu to uspelo. In tudi če bi mu uspelo, bi ti isti Jugoslovani že naslednjega dne prišli v spor z Bolgari, Romuni, Italijani, Grki, Albanci, Madžari ali Avstrijci.

Zato so morda vedno nove nacionalne žepne državice, ki jih Balkan ustvarja že na dnevni bazi, edina možna realnost tega evropskega soda smodnika. Najbrž bo mir na Balkanu res nastopil šele takrat, ko bo, tako kot pri nadrealistih, vsaka družina imela svojo državo in okoli sebe postavila neprehodno mejo, ki jo bo varovala pred svetom. Svetom prestrašenih in posledično nasilnih neoporečnežev.