| Andrej Nikolaidis: Polifemov pogled | | Natisni | |
| Prispeval Dijana Matkovič |
| Ponedeljek, 28 Januar 2008 22:41 |
Ponedeljek, 28. januar 2008 V eni izmed sivih stanovanjskih stavb, ki so videti kot Transformer, prekinjen v razvoju, v eni od nikšićkih stavb, ki opazovalca, ki ni cinik, lahko le zmrazijo, je žena ubila moža. Podgoriški časopisi so se naslednji dan razpisali o detajlih zločina. Mož je prišel domov. Sklepamo lahko, da sta z ženo izmenjala nekaj besed. On gre v kopalnico. Ona do omare, kjer ima on spravljen revolver. Ona potem odpre vrata kopalnice in, če me spomin ne vara, ustreli nekajkrat v njegov hrbet. Ko je policija prišla po njo, je bila mirna. Priče so uporabile besedo: spokojna. Kaj se je tistega dne zgodilo med tema dvema osebama – na to vprašanje bo, oz. najbrž ne bo, odgovorilo sodišče. Je šlo za sovraštvo tiste vrste, ki se pojavi samo pri zakoncih, sovraštvo, ki ga lahko povzroči samo zakon - da se vprašamo, čemu sploh ta sveta zveza, ki rojeva otroke, nesrečne in nehvaležne, in sovraštvo, vseprežemajoče in nekontrolirano? Ali pa se je v ženini glavi tistega dne svet sprevrgel v neko paranoično vizijo, v središču katere je stal njen mož, najbolj podel od vseh sovražnikov? Kajti nihče nas ne rani tako močno kot tisti, ki jih imamo radi. Poleg tega ni starejšega motiva za umor kot je izdaja. Kaj se je prav tistega dne zgodilo tema dvema, ne vem. Prav tako ne vem, kakšna je bila nadaljnja usoda te ženske. Vem samo, da bi bilo treba razmisliti o zakonu, predpisu, odredbi, v kakšnem primeru morda napačni, v večini pa modri in pravilni – da se žensk, ki ubijejo svojega moža, ne aretira. Da se jih ne vklene v lisice in odpelje v zapor. Temveč da jim policisti, ki pridejo na kraj zločina, skuhajo kavo, se usedejo in pogovorijo z njimi. Kajti zlorabljanje, ki ga pretrpi ženska na Balkanu, preden v sebi zakriči Ne morem več in v krvi potopi pekel, v katerem je živela, jo osvobaja vsake krivde. Pekel pa se na njih spušča že zgodaj, kot jutranja rosa po kipih devic v vrtu: že v otroštvu. Podatki o spolnem nasilju, ki jih uradi črnogorske vlade občasno objavijo, niso nič drugega kot obup, prikazan v številkah. Osuplo veliko je število deklic, ki jih spolno zlorabljajo očetje ali najbližji sorodniki. Uradne številke je treba v takšnih primerih pomnožiti s tri. Ali z neko večjo številko. Kajti – koliko je otrok, ki si ne upajo govoriti o očetovski ljubezni? Številka, do katere pridemo z množenjem in seštevanjem, govori o tem, da incest in posilstvo na teh prostorih nista eksces, temveč način življenja. Enako govorijo tudi številke o posilstvih odraslih žensk, katerim je treba pridati tudi posilstvo znotraj zakonske zveze, za katerega slepi organi sploh ne vejo, zaradi česar pa to ni nič manj resnično in boleče. Moški, ki so odraščali ob jugoslovanskih filmih, tudi ne morejo drugače. Zaboga, a je sploh kaj bolj ogabnega od jugoslovanskih filmov? V katerih obstaja samo en tip ženske: balkanska mučenica. Katere filmsko utelešenje je Mirjana Karanović. Še prej, v partizanski kinematografiji, je bila ženska bolničarka (Kosovsko dekle), njeno filmsko utelešenje pa Milena Dravić. Ne morem se spomniti niti enega glamuroznega ženskega lika iz jugoslovanske kinematografije. Niti ene ženske, katere lepota bi bila poudarjena z delom celotne filmske ekipe: od maskerjev, preko mojstrov fotografije, do režiserja, ki bi ga za spremembo njegov ženski lik zanimal. Navedite mi vsaj eno žensko, ki jo je jugoslovanski režiser snemal fasciniran nad njeno lepoto, vsaj na perverzen način, na kakršen je Hitchcock snemal svoje blondinke. Vsaj eno žensko, ki bi jo režiser snemal tako kot je Hitchcock snemal Kim Novak v Vrtoglavici, tej briljantni študiji moške želje. Se spomnite, kako so jugoslovanski režiserji snemali spolni akt? V teh prizorih ni ničesar erotičnega. To je podobno snuff-u, to je seksualni delikt. On jo zagrabi, vrže, pritisne, potem pa pusti na tleh, kot umazano krpo. Vsak otrok, ki je gledal te filme, mora imeti travme. To niti filmi niso, to so video navodila za posilstvo. Največ, na kar je ženska v jugoslovanskem filmu lahko upala, je bilo, da jo bo posilil Miki Manojlović in ne Pavle Vujisić ali Čkalja. Ali da bo, v komunistični verziji narojene enakopravnosti, kot partizanka umrla skupaj in enakopravno s tovariši, ali s tovariši dobila tifus kot Milena Dravić v Neretvi. Najslabše jo je vendarle odnesla Mira Furlan. Ob količini zlorabljanja in izživljanja, ki jima je bila podvržena v jugoslovanski kinematografiji, bi se še De Sade-u zasmilila. Lahko si predstavljamo: plemeniti markiz v trenutkih, ki jih je uprava zapora rezervirala za družbene aktivnosti, v TV sobi, obkrožen z najhujšimi zločinci, morilci in mesarji, katerim je neznan že sam pojem estetika, markiz, vam pravim, v tem brlogu rousseau-jevskih posameznikov, ki so bili rojeni svobodni, a bodo na srečo celo življenje preživeli v okovih, gleda filme z Miro Furlan. Oči se mu solzijo, ko gleda kretene, ki jo posiljujejo, tepejo in ponižujejo. Zgrožen je nad to banalizacijo sadizma. Umakne se v svojo temnico in tam piše roman o igralki, ki jo maskerji in kostumografi ves čas pogršujejo, režiserji snemajo z nezainteresiranostjo in prezirom, igralci zlorabljajo, ona pa je kljub temu seks simbol v državi, kjer živi, ker se v tej državi moškim dvigne samo na prostitutke in mučenice, medtem ko jih prečiščena ženska lepota, celo čista posteljnina, dela trajno seksualno nemočne. Si sploh lahko zamislimo, kaj bi jugoslovanski režiserji storili z Ingrid Bergman, če bi jim po nekem čudnem naključju padla v roke? Oblekli bi jo v črnino, izbili dva, tri zobe in poslali v neko črnogorsko ali bosansko vas, da bi tam z motiko okopavala njivo. Tudi njo; tudi Kim Novak bi pahnili v blato do kolen in v kader z njima porinili še vole, vprežene v plug. Kaj bi storili z Marilyn Monroe? Spremenili bi jo v kavarniško pevko, postavili na mizo, okrašeno s kockastim prtom, in napodili v umazani WC, kjer bi jo nadlegovali pijani šoferji, s katerimi moški gledalec sočustvuje, ker so imeli naporno življenje in ker so dobri ljudje, samo malo težki, ko so pijani. Ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar bi tukajšnji režiserji storili z Meg Ryan. Njo bi vrgli v kako dinarsko puščobo, kjer bi jo Petar Božović naskočil od zadaj. Kar bi po celem planetu povzročilo napad masovnega kozlanja, celo v zoofilijskih združenjih. Bi pa zato od Vardara pa do Triglava vzbudilo poplavo mokrih sanj in erekcije, pokončne in ponosne kot prvomajska štafeta. -- Prevedla in opremila: Dijana Matković Povezave: - Andrej Nikolaidis, Sin (odlomek romana, prevod: Dijana Matković) - Andrej Nikolaidis na Fabuli 2007 |
Naključni prispevki: |
Korak bliže izgubljenemu Leonardu: Resnično iskanje Da Vincijeve šifreNoah Charney | Ponedeljek, 23 April 2012  Četudi pogled na mogočne freske manierističnega umetnika Giorgia Vasarija, ki krasijo stene dvorane Salone dei Cinquecento v firenškem Palazzu Vecchiu, intimno ne prevzamejo prav vsakogar, j... Beri dalje ... |
Kar je treba povedati: udarjanje po pločevinastem bobnu petdeset let poznejeManca G. Renko | Torek, 10 April 2012  Ko je Günter Grass pretekli teden v nemškem Süddeutsche Zeitungu (pa tudi italijanski La Repubblici in španskem El Paisu) objavil pesem z naslovom Kar je treba povedati in ... Beri dalje ... |
Milijonski predujem proti dejanju strasti: Primerjava ameriškega in slovenskega knjižnega trgaNoah Charney | Ponedeljek, 26 Marec 2012  Ste pomislili, da je petinštirideset tipkanih strani lahko tako donosnih, da z njimi zaslužite milijon dolarjev? To je uspelo štiriindvajsetletnemu ameriškemu pisatelju s kratkim knjižnim predlogom, v... Beri dalje ... |
Polica-(S)povednica: Kulturni boj za kulturoManca G. Renko | Ponedeljek, 13 Februar 2012 Na dan, ko sem dopolnila leto več, me je fant peljal v Cankarjev dom, da bi proslavila z Brechtovim Ustavljivim vzponom Artura Uia. Še prej mi je kupil čevlje, ker ve, da po svetu ne morem hoditi bo... Beri dalje ... |
O volitvahManca G. Renko | Torek, 13 December 2011  Spoznanje o občem brezupu naroda v zavest nikoli ne zareže s tolikšno ostrino kakor v predvolilnem času. Vidimo, kako se mediji pred našimi očmi v poplavi trivialnih afer utapljajo v lastnem znoju,... Beri dalje ... |
Polica-(S)povednica: Teža prvega septembraManca G. Renko | Četrtek, 29 September 2011 Samo en datum v letu zame ni le navaden dan, ampak mi v spomin prikliče okuse, ki sem jih imela v ustih, vonje, ki sem jih vsrkavala, ter oblačila, ki sem jih nosila. Samo en datum je, ki me spominja ... Beri dalje ... |
SLOVO IN-TE-LEK-TU-AL-CAAljoša Harlamov | Četrtek, 15 September 2011  Jst sm intelektualc (Inteligenca v 21. stoletju) Danes upam pri polni zavesti in pred pričami povedati, da sem intelektualec. Tudi večkrat ponoviti, če je treba. To je … hm, recimo temu vendarle kar ... Beri dalje ... |
Napad 120IQ ženske-intelektualkeAljoša Harlamov | Torek, 24 Maj 2011  Obrez nogomet komentira kot kak blesav inštruktor aerobike: Messi, Messi, Messi. Odkašljam se in malo spijem. Čakam. Obstaja tip moških, ki ob spremljanju nezanimivega nogometa ne zna drugače, kot da ... Beri dalje ... |
Na črno-belih tirnicahAnej Korsika | Četrtek, 12 Maj 2011  Skozi okno vagona razmišljam o Chicagu. Ime ni tako samoumevno, da bi ga takoj uvrstili v ligo New Yorka, Londona, Šanghaja, Moskve in drugih svetovnih metropol. Vendar nedvomno spada prav tja. Z ... Beri dalje ... |
PomladnaTjaša Razdevšek | Četrtek, 7 April 2011  Sonce je v mestu in mesto je v soncu. Zadnje čase se vse vrti okoli potovanj in selitev na tuje. Mene pa vznemirja občutek, da že nekaj časa nisem napolnila svoje bisage in šla po vtise, po priložnost... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Finžgar, Dolenc in HočevarBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Marec 2011  Če kdaj v mešani družbi pogovor nanese na moško-ženske odnose, vedno zagovarjam ženske. Taka sem. Priznam pa, da rada kdaj pokukam tudi na moško stran in to se je tokrat manifestiralo tako, da sem ... Beri dalje ... |
Atlas še drži svet v rokah?Tjaša Razdevšek | Torek, 8 Marec 2011  Nemalo Slovenk in Slovencev se je s Tahrirja že vrnilo z malhami nabranih vtisov, zvončkljavih spominov, pisanimi rutami muzejskih zgodb in sfinginih ugank začetka civilizacije. Razmišljam, kako sva s... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopi: Utopija, Prihodnjič in Zgodba o OBarbara Pešut | Ponedeljek, 21 Februar 2011  Svobodo težko definiram zlasti zdaj, ko se mi hendikep neprestano potika nekje pod nogami. Saj jo izluščim, kakšno jedrnato misel o tem, kaj vse svoboda zame je, pa tudi kaj vse ni, a v tej silni množ... Beri dalje ... |
FridaTjaša Razdevšek | Ponedeljek, 24 Januar 2011  Zadnja novembrska sobota. Truma Slovencev na poti na Dunaj. Slovenski avtomobili in avtobusi na Frido. Vsi na Frido. Evforija, ki jo povzroči razstava ene najslavnejših mehiških slikark. Frida Kahl... Beri dalje ... |
Bralka z rezervne klopiBarbara Pešut | Ponedeljek, 17 Januar 2011 Že dolgo nisem bila v knjižnici. Je več razlogov, takih tečnih, o katerih ne maram pisati, a sem si rekla, da je morda dovolj in si enkrat že napišem v obraz, zakaj sem opustila to sladko navado. Dos... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kozmopoliti vs. NarodnjakiAljoša Harlamov | Torek, 28 December 2010  V hiši Velikega Brada je drugi dan šova prišlo do prvega frontalnega spopada. Vsi tisti, ki ste za ceno zgolj enega evra na teden pridobili 24-urni dostop, ste imeli kaj videti! Povsem v nasprotj... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Intelektualec = marginalecAljoša Harlamov | Ponedeljek, 22 November 2010 Spoštovani g. A. Harlamov, najprej naj vas v imenu našega društva lepo pozdravim in pohvalim vašo kolumno. Končno! Zares, bil je že skrajni čas, da se nekdo loti pisanja tudi o naših križih in tež... Beri dalje ... |
Kako smo volili župane (in se pri tem celo smejali)Manca G. Renko | Četrtek, 4 November 2010 Nobena stvar me ne razveseli bolj od volitev, naj gre za državnozborske, evropske ali lokalne. Res je, da imam slednje najraje, žal mi je stavka delavcev javne televizije letos zagodla in zaradi omeje... Beri dalje ... |
Ali ste intelektualec? – REŠITE TEST!Aljoša Harlamov | Ponedeljek, 25 Oktober 2010  Z vprašanjem kdo ali kaj je intelektualec se človek navadno sreča v obliki: Ali sem intelektualec? Če ne prej, pa – kot nam veselo izpričujeta sodobna slovenska romaneskna produkcija in hollywood... Beri dalje ... |
IN-TE-LEK-TU-A-LEC: Kako se je minister Golobič odločil rešiti svet pred humanistikoAljoša Harlamov | Ponedeljek, 4 Oktober 2010 Inovativna shema sofinanciranja doktorskega študija je presenečenje samo za nekoga, ki je bil zadnjih nekaj let globoko v intelektualni komi. Na njej ni nič naključnega, niti to, kako brezsramno na ... Beri dalje ... |
Vinogradi v septembruAndraž Polič | Sreda, 29 September 2010  Še zadnji memento junijskih dni pred počitnicami v domovini in potem sledimo tekočim dnevom. Preden smo prilepili gume na vroč asfalt do Ljubljane, se je zgodilo pesniško slovo od ambasadorja Franc... Beri dalje ... |
Literati in poeti, ki jezik ohranjajo resničenManca G. Renko | Ponedeljek, 27 September 2010  Ponovno lahko napišem, da je pisanje garanje, in nejeverne o tem, če nihče drug, nedvomno prepriča Jonathan Franzen, ki je svoj zadnji roman Freedom (Svoboda) neprekinjeno pisal devet let. Na trenut... Beri dalje ... |
Mlada koruzaAndraž Polič | Ponedeljek, 6 September 2010  ... zazvonil je telefon! Bila je Cat, ki mi je navdušujoče razlagala o domači bio zelenjavi kolega Vojte, naprodaj kar med knjigami kavarnice Šejkspir. In še kozji sir, jajčka ter kravje mleko ... s... Beri dalje ... |
Na naših avtobusih (še) ni teofilovGoran Vojnović | Ponedeljek, 30 Avgust 2010  Pred dnevi je tudi pri nas zaokrožila novička, da se je Teofil Pančić, malosrbski kolumnist, literarni teoretik in še vse kaj hujšega, po lastni krivdi znašel sredi miroljubne Velike Srbije v Zemunu, ... Beri dalje ... |
Smrt neke civilizacijeManca G. Renko | Ponedeljek, 23 Avgust 2010 Medtem ko se (samooklicana) strokovna javnost že nekaj tednov vzemirja zaradi nagrade za življenjsko delo, ki jo bo na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah prejel Nizozemec Rem Koolhass, si vest... Beri dalje ... |
Pisma iz praških kavarn: Vročinske mrzliceAndraž Polič | Sreda, 28 Julij 2010 Kje sem, kdo sem, kaj sem?, pa še kaj bi se lahko vprašal, če bi imel silo, ko je temperatura v senci presegla še znosno delovanje nevronskih mrež in mi je spet postalo jasno, da je Hegel za Fenomenol... Beri dalje ... |
Vse nogometne pravljiceManca G. Renko | Torek, 13 Julij 2010 Najočitnejše stvari so najbolj skrite. Tako je bilo vsaj z nastajanjem te kolumne. Nešteto idej za pisanje sem že imela v glavi, pa sem jih vedno znova ovrgla, češ da so preveč banalne, pretenciozne, ... Beri dalje ... |
PISMA IZ PRAŠKIH KAVARN (junij)Andraž Polič | Ponedeljek, 28 Junij 2010  Spet nazaj v zračni luki: mislim, da se »on the air« nisem oglašal že od začetka pomladi oz. od svetovnega dne poezije, zato bom tokrat zgostil nekaj praškega dogajanja, ki se je odvijalo v teh meseci... Beri dalje ... |
O nedotakljivosti slovenskih klasikovManca G. Renko | Četrtek, 17 Junij 2010 Misliti mi je dalo deset kratkih recenzij, ki sem jih prebrala v majski številki enega izmed najboljših časopisov, nemškem tedniku Die Zeit. To niso bile povsem navadne recenzije, kakršne lahko beremo... Beri dalje ... |
Kolumna: Literatura med poveličevanjem in preziromManca G. Renko | Četrtek, 20 Maj 2010  Začenjam z vrhuncem, ki navdaja s ponosom in daje upanje. Bilo je sredino popoldne, prvi dan, ko je bilo na blagajni Kinodvora mogoče dvigniti vstopnice za predavanje Slavoja Žižka z naslovom Zakaj se... Beri dalje ... |
- 0
- 1
- 2
