Iz gostoljubja, ali česa drugega, se mu je pridružil še Peter Musevski in ko sta tako skupaj z množico drugih kadilcev spreminjala vhodno stopnišče v neuradni festivalski meeting point, sem se spomnil velikih besed organizatorjev festivala pred njegovim začetkom. Dejali so namreč, da bo letos preurejena spodnja etaža Cankarjevega doma dobila svoj lokal, kjer se bodo srečevali tuji in domači filmski ustvarjalci, novinarji, gledalci ter vsi ostali, tako da bo festival po vseh teh letih končno dobil svoje družabno središče in vsaj malce festivalskega vzdušja.

Sam sem se zato že prvega festivalskega dne poln pričakovanja namenil na kavo v nesojeni festivalski lokal, a sem kmalu dojel, da ta novi spodnji lokal ni nič drugačen od starega zgornjega šanka, ki že dolga leta glumi, da je nekaj več kot naslonjalo za komolce. Simon Popek in Mitja Rotovnik lahko tem svojim šankom in vsem uniformiranim točajem zaradi mene rečeta tudi Moulin Rouge, a lokal to ni in nikoli ne bo.

 

Pri nas je lokal pač prostor, kjer se usedeš, malo čakaš, nato pride natakar, ti naročiš kratko kavo, spet malo čakaš, natakar kavo prinese, ti jo počasi spiješ, še trenutek počakaš, potem spet pride natakar, poračuna zadevo, ti še minutko ali dve posediš, vstaneš in greš.

V Bosni kroži celo anekdota o tipu, ki je stopil do šanka, naročil kavo, jo spil na eks in hotel takoj plačati, a mu je kelner dejal: »Ovo ti je na moj račun, a sljedeći put ili ne dolazi ili ne naručuj kafu! Ružno te gledat, jarane!«

V Sloveniji morda nismo tako radikalni, a vseeno zelo radi posedamo ob kavici, čaju ali čem drugem in malo poklepetamo s prijatelji, znanci, sodelavci. To je del naše kulture in zato mi gre Cankarjev dom že od nekdaj na jetra. Kulturni dom, ki se požvižga na kulturo svojih obiskovalcev, ni pravi kulturni dom. Res je nerodno gosta s cigaretom v roki pošiljati iz toplega predverja sto metrov stran na mraz, a tako, dragi Ognjen, žal določa naš novi zakon. Toda pošiljanje tega istega gosta do šanka, da si potem sam nosi svojo kavico k mizi, je negostoljubno, nekulturno in v vseh ozirih neobčutljivo početje.

Predstavljajte si, da pride nekdo k vam na obisk. Veseli ste ga in ga prisrčno pozdravite, poljubite in objamete. Pomagate mu sleči plašč, ki ga obesite na svoj najljubši obešalnik, gostu pa ponudite svoje tople copatke, mu prijazno razkažete stanovanje, ga posedete v najbolj udoben naslonjač in ga vprašate, če je morda za kavico.  

»Prosim,« reče.

In vi?

»V kuhinji je. Kar sam si jo postrezi.«

Tako nekako se Mitja Rotovnik obnaša do svojih gostov v Cankarjevem domu. Morda ima starejši personal, ki se ne more elegantno sprehajati med mizami in bi na dolgi poti od mize do šanka pozabil, kaj so gostje naročili, ali pa so podobno kot TV voditelji njegovi točaji od pasu navzdol neprimerno oblečeni in morajo zato neprestano tičati za šankom, ampak mene najrazličnejši razlogi za vse to niti približno ne zanimajo. Mitju Rotovniku jasno in glasno obljubljam, da v življenju za njegovim šankom ne bom naročil kave. Kava za šankom je navaden ‘kurac od ovce’. Za šankom lahko spijem kvečjemu pivo ali kakšen fino pekoči šnopček, kave pa žal ne morem.

Sam namreč kave ne pijem zato, ker se brez nje ne bi mogel zjutraj zbuditi ali zato, ker bi potreboval sredi dneva nekaj za poživitev. Kava pomeni zame tistih deset, petnajst minut miru, ko za trenutek odložim delo, se zazrem v kavno črnino, udobno namestim v svojem stolčku in počasi srkam vroče grenke kapljice. Moje misli pa odtavajo. Če za kavo nimam časa, je ne spijem. Tudi zato kava pri meni sama po sebi vzbuja občutek oddiha in miru. Nirvane, če malo pretiravam. Če bi jo pil na hitro, bognedaj za šankom, bi preprosto izgubila svoj čar. Tako pa vsakič, ko jo natakar postavi pred mene, vem, da je nastopil trenutek sproščenega užitka.

Nekoč je mati mlademu Ivanu nesla k mizi skodelico kave. Ta skodelica je bila izraz njene ponižne materinske ljubezni, a jo je pisatelj zatopljen v svoje umetniško delo osorno zavrnil. Roka, ki je držala skodelico, se je tresla, Ivan pa se je zaradi tega še leta kasneje močno kesal.

V ljubljanskem domu Ivana Cankarja kot kaže ne poznajo nauka njegove slavne črtice. Njen nauk namreč še zdaleč ni v tem, da naj umetnike med njihovim delom nihče ne moti s tako nepomembnimi rečmi kot je kava.

V bistvu pri vsej tej zgodbi Cankarjevega doma sploh ne gre za kavo. Gre za to, da se nikomur ne zdi pomembno, da bi se obiskovalci v domu slovenske kulture počutili prijetno in domače. Potem se pa vsi zmrdujejo nad tem, da so ljudem v Sloveniji bližje gasilske veselice, oddaja Na zdravje in Atomik Harmonik. V takšnem okolju, dragi moji intelektualci, pač znajo poskrbeti za svoje goste. 

--