Nekoč sem res dolga leta treniral košarko in se ob tem nalezel neke klasične basketaške poze, od katere sta mi danes ostali le še značilna košarkaška hoja in pa točnost, saj je bilo zamujanje na treninge rado nagrajeno s kamikazami (verjemite mi, da si ne želite vedeti nič o njih). Ko zdaj včasih naletim na nadebudne mlade basketaše, jih rad opazujem kako, enako kot nekoč jaz, tudi oni utrujeno vlečejo svoje dolge preklaste okončine za seboj, kot da ne bi bile njihove. Gledam jih in vidim kakšen hecen papak sem bil včasih sam in mi gre na smeh. Takrat sem bil še prepričan, da sem največji car, kar stvar dodatno poslabša. Edino zaradi česar bi danes v lastnih očeh izpadel še večji papak, bi bilo to, da bi začel zdaj, po vseh teh letih, glumit umetnika.

'Princip je isti, sve su ostalo nijanse' bi rekel Đole. In res ni pretirane razlike med pozo basketaša in pozo umetnika. Na nek način vsi mi vseskozi malo poziramo, a tako drastične glume si sam ne mislim več privoščiti. Čeprav bi si jo lahko.

Glumiti umetnika namreč ni tako zelo zapleteno. Vedno moraš biti z mislimi nekje drugje, moraš biti odsoten, tako da ljudi okoli sebe sploh ne opaziš. Niti slučajno ne smeš, recimo, prvi pozdraviti nekoga, ampak šele ko te ta nekdo pozdravi, šele takrat ti narediš faco kot da te je zbudil iz globoke hipnoze in mu le bežno pokimaš (pozor, ne preveč!). Na sestanke moraš zamujati, sem ter tja kakšnega celo pozabiti, na telefon pa se smeš javiti le vsake toliko časa. Zlizan leder džeket pomaga. Reklc z našitki na komolcih pa še bolj. Za umetnikove lase je bolje, če niso počesani. Prhljaj je kul (tega tako ali tako imam, saj je to baje tipična športna bolezen). Najbolj bistveno pri vsem tem pa je, da si totalno v kurcu. Ali pa vsaj totalno v pizdi. Še najbolje bi bilo, da si oboje hkrati in to neprestano. Potem le še malo pojamraš in je to to.

Pri umetnikih je pravzaprav lahko vse poza. Navadna poza so zgodbice o tem, da kreativni ljudje potrebujejo svobodo, da ne prenesejo omejitev in obveznosti, da morajo imeti svoj mir ter da ne morejo vstajati zgodaj zjutraj in hoditi v službo. Poza je to, da se ne znajdeš v resničnem svetu, da ne znaš izpolniti obrazca za odmero dohodnine ali prošnjo za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi. Poza je, da si enostavno nad vsem tem. Priznam le to, da če predolgo furaš to pozo, se ti resnično lahko zgodi, da izgubiš občutek za realnost in potem res ne zmoreš več plačati položnice in podobnih prebanalnih stvari, ki po nepotrebnem ovirajo tvoj ustvarjalni proces.

Problem teh poz pa se resnično pokaže šele takrat, ko so se umetniki v boju za svoj vsakdanji kruh prisiljeni zoperstaviti politikom, ki v svojih barvno usklajenih srajčkah, kravatkah in štumfkih ljudem delujejo veliko bolj verodostojno. Žal. Na umetniške poze padajo srednješolke, na politične puhle fraze v stilu 'o perečih problemih se je potrebno pogovarjati strpno' pa zajeten odstotek volilnega telesa.

Zato ne razumem, zakaj se je pravzaprav direktor televizije Slovenija Anton Guzej odločil, da svoje umetnike spravi v red. Če bi bili kakšni drugi časi, bi naš Guzejev Tonček najbrž z veseljem postrojil vse slovenske umetnike v ravno vrsto in zakričal: »Mirno! Dragi umetniki, dobrodošli v resničnem svetu. Od zdaj naprej je umivanje las obvezno, redno striženje in česanje pa še obveznejše! Britje vsako jutro, tuširanje vsak večer! Jasno? In vsi marš v Trst po lakirane čevlje in Armanijeve obleke! Nismo se mi borili za to državo, da bi vi izigravali majmune! Ko vas pošljemo v svet, morate biti podobni ljudem. Jasno? Šele takrat bodo ljudje poslušali, kar jim imate za povedati! Ko pa vas bodo ljudje začeli poslušati ... takrat ... hmm ... eeee ...«

Ja, kaj bo takrat, gospod Guzej?

».... eeee... takrat se bomo morali resno, zelo resno pogovoriti z vami, dragi umetniki!«

Točno tako. Takrat bo šele zajebana situacija. Sploh ni čudno, dragi direktor, da ste tako hitro umaknili ta vaš kodeks o lepem obnašanju. Najbrž ste dojeli, da vas pred umetniki med drugim varujejo prav njihove sto let stare kavbojke, umazane adidaske in nezlikane kariraste srajce.

Večina ljudi je namreč sveto prepričanih, da se za nastop na televiziji spodobi zgolj najnovejši Murin kostimček in sveža trajna. Ko se na ekranu pojavi umetnik, ga zato gledalci sploh ne poslušajo, temveč v trenutku začnejo: »Poglej kako je oblečen! Poglej to majico s kratkimi rokavi! Poglej kaj piše na njej! Poglej kako se drži! Poglej kako preklinja! Poglej ga kako žveči!« Konec njihovih komentarjev je ponavadi šele v trenutku, ko ubogi umetnik že zaključi svojo misel in potem lahko vsi ti gledalci v miru prisluhnejo pristojnemu ministru. Z odprtimi usti zrejo v njegovo kravato, ki se tako lepo poda k barvi njegovih modrih učkov in ob koncu njegovega govora le povsem očarani izdavijo: »Kako je pameten!«

Tako je to v resničnem svetu. Dobrodošli, dragi umetniki.

--


Povezave:

- "Čiji ti ono bi, mali?'' (kolumna, Goran Vojnović, Airbeletrina)