Na hodnikih španske umetnosti vitki angeli dobijo siva krila. Intuitivni estet, Krečan Domenikos Theotokopoulos (1541), je iz neznanega vzroka Benetke, renesančni umetni raj, zamenjal za Toledo in zaživel po špansko. Nadel si je ime Grk (v španščini spevni El Greco), svoje tujstvo pa opravičil s sijajno slikarsko interpretacijo Neurja nad Toledom. Njegove prstne blazinice, ki so vrtele razjarjeni čopič, so kipele od srhljive domišljije, nevarne drznosti, misterioznosti, in to v času verskega fanatizma, krščanske dogme in usodnosti.

El Grecove slike niso kičasto nabuhle, bogata maščoba debelih kraljev pod škrlatnimi plašči ne visi čez okvirje, bledi svetniki so vsakdanje mogoči. El Grecove slike niso patetične, na oko delujejo premišljeno izrisane, nekatere so nalašč provokativne, izzivalne. Grk si je sredi Španije pač upal več. Ožigosal je svetnika San Benita, San Antoniju iz Padoue je na sveto knjigo položil skrčenega dojenčka, Janezu Evangelistu v sakralno čašo bruhajočega zmaja, prevajalcu Biblije pa je v upodobitvi med kaznovanjem po prsih s kamenjem, za hrbet prilepil žensko v rdečem, usodno, najbrž.

Slikarski elitist, ki se je kmalu po prihodu v Španijo zlahka zavihtel v krog takratne inteligence, čez dan v napol zastrti svetlobi večinoma prebiral filozofske tekste (obstaja legenda, kako je nek Benečan obiskal El Greca sredi dneva, slednji pa je ugovarjal, naj se mu umakne izpred oči, saj moti njegovo notranjo luč) je napovedal umetnost. Od renesančnega toka je šel vase in slikal intuitivno. Tri stoletja zatem se je k El Grecu obrnil Picasso. El Grecovi vitki angeli, v fizionomiji človeško prepričljivi, upodobljeni vedno s sivimi krili, pa so navdihnili tudi Rilkeja in kasneje rojenega Krečana, ki podobno kot El Greco ni živel v Grčiji, novogrškega pisatelja Nikosa Kanzantzakisa, ki je prvi zakrivil filmskega Grka Zorbo – pisatelj se je slikarju poklonil z naslovom svoje avtobiografije Obračun pred El Grecom. Pred slabim tednom je bila v Atenah premiera filma Iannisa Smaragdisa El Greco, ki sta se je med drugim udeležila tudi španska kraljica in grški predsednik. V sodobni čas ujeti El Greco, v filmu ga je upodobil angleški igralec Nick Ashdon, pa je tako postal sveža ekranizirana podoba mednarodne filmske produkcije.

Ekscentrični slikar, ki je živel v zagrenjenem verskem fanatizmu, je zaslovel še v času svojega življenja. Že v mladosti se je drzni umetnik zameril tradicionalistom, saj je za Michelangela na glas rekel, da je bil sicer dober mož, a to ne pomeni, da je bil tudi odličen slikar. Rojen na Kreti je v Toledu ostal zaradi ženske, lepe Španke, ki je recimo nikoli ni upodobil, pri večerjah pa si je rad privoščil fino muziko lokalnih godcev. Vsakdanje je živel po špansko, v ustvarjalni tišini pa je vase spustil demone in jih preslikal v ostre podobe irealne osvetlitve. El Greca dandanašnji uvrščajo kot predhodnika ekspresionizma in kubizma. Najbrž pa ni naključje, da so svojskega slikarja na novo obudili dekadenti.

Danes, skoraj štiri stoletja in pol kasneje, El Grecovi vitki angeli sivih peruti naključne in namerne obiskovalce madridskega Prada ne pustijo hladnih. Navadni smrtni Krečan, ki je svojemu življenju poleg izjemnega talenta prilil drznost, nevarno neupogljivost in pretanjen filozofski duh, je nesmrtno prisoten v španski umetnosti. Kakor da bi bil duh, ki v nočnem muzejskem miru s čopičem v roki še vedno poživlja intenzivne barve svojih velikih slikarskih platen. Duh nekega časa, prejšnjega ali zdajšnjega, je v tem primeru in z vsakim novim parom obiskovalčevih oči, kmalu tudi filmskih, neizprosno lep in nedokončen.

Povezave:

- Ker Canetti ni pisal o vseh maroških bogovih (kolumna)