Zbujava se v tipični maroški vsakdanjik, kjer se na ulici govori samo spoštljivo in se o najemnini za spalnico zares pogaja šele za štirimi stenami. Tuji svet, njegov drug okus, druge dišave in drugi (tudi Canettijevi) ujeti glasovi so postali skupaj z obredom pitja metinega čaja, ki se v znak prefinjenega gostoljubja nalije trikrat, najina tedenska razvada, odkar naju bog tukaj zbuja tudi ponoči.

Alah, položen v usta minaretov, v močne in neustrašne glasilke posvečenih muslimanskih visokih zidov, se oglaša vsako noč. Sprva spregovori počasno. Nato vse bolj hreščeče in zdi se, da v grgetajočem jeziku vse manj potrpežljivo čaka na odgovor. Ko muezin že povzdigne glas, zadoni še ena posneta molitev. Čez čas se posneti glasovi oglašajo drug čez drugega. V samo ponoči mirnem marakeškem zraku se zgosti kakih pet različnih privzdignjenih sintagem, da je Alah eno in edino božje oko. Posneta oda, ki bi lahko bila tudi zadnji srednjeveški klic na bitko, sredi noči buči skoraj pol ure. Z vsakim temnim, zamolklim glasom ovije noč s patetiko, ki je pravzaprav ne razumeš. Zlogi se zgoščajo in razen hitrih, površnih in sramežljivih odgovorov Hafida in Abdula na vprašanja o vsebini in aktualnosti klicev muezinov, se ti niti sanja ne, za kakšne glasove gre. Veš samo, da so 'v imenu boga', posneti podanikom, da jih pobožajo po tistem, kar nosijo v prsih in jih spomnijo, kdo, kaj in zakaj je veliko, večje, največje, neprimerljivo in neizprosno. Alahovim zamerljivcem se ne odpušča. Temne klice muezinov v dnevnem hrušču še preslišiš, zvečer te dobijo na samem, na mirnem; če je musliman v dnevu grešil, vanj vstopijo toliko bolj pogubno in demonično.  

Molitev prodre v vse reže in pore mesta, petič v dnevu v umazane ozke ulice sredi goste teme, v rijade domačinov in v hotele, kjer se sredi noči zbujajo nevedni francoski turisti. Muslimanska »prositev« gre do beračev, ki odpirajo očesa pod milim nebom ter v postelje odtujenih zakoncev, kjer je celo na lastnih rjuhah ženska še vedno zvezana, zastrta in ovita z družbeni okovi, ki so jo zaročili in jo čez dan premikajo, da v neznosni vročini hodi po ulici kot senca, okrogla kepa ovitega blaga. Naju je par ženskih oči prejšnji dan pogledal bolj prezirljivo in strupeno kot kdajkoli prej, kot da bi naju hotela najbolj neznana tujka resno kaznovati za lahkost in sproščeno pohajkovanje po marakeški tržnici.

Čez dan se zdi, da se maroške ženske v zatavanih ulicah pomikajo mimo naju kot prazne, življenja naveličane mučenice in ne moreva si pomagati, da se ne bi začeli ubadati z ljubezenskimi in vsakršnimi razmerji. Logično je, da se nama zdijo take relacije strašljive. Saj nisva rojeni v oni svet. Saj sva študentki, 'dušni padalki', ki za potovalni budget varčujeva vse leto, da lahko poleti vsaj malo odklopiva. Da lahko pozno zvečer na glas prepevava po londonskem New Oxford Streetu, v Hyde Parku pa malo prej noriva v molitvi z neko črnsko new-agevsko versko sekto, se druživa z ostalimi backpackerji in na avtobusu nekje od Valencie do Barcelone skoraj pustiva pol srca …

V popku Marakeša, pet stopinj od Djema el Fna, zbujeni sredi noči letos sediva na terasi hiše, se izmenično stegujeva za mizo po litrski vodi, poplakujeva izsušeni grli in poslušava tisto, česar čez dan ne slišiva. Po glasnih posnetih molitvah je mesto zdaj umirjeno, tiho. Pogled čez strehe drugih rijad do Djema el Fna je zdaj jasnejši, manj ovit s smogom in bolj miren. Samo še nekaj ur, preden se v zgodnjem dopoldnevu Djema el Fna spet zbudi od kričanja maroških dervišev, ki ob ropotanju bobnov ter s silnimi zasuki vitkih teles padajo v trans, da bi vstopili v druge dimenzije, do drugega (svojega) boga. Še malo časa in vsiljivi arabski prodajalci bodo v strenirani francoščini spet barantali in zbijali cene za usnje, preproge Berberov, pisana pregrinjala, srebrne čajnike in druge suvenirje. Stiskalci svežega pomarančnega soka bodo ob stojnicah ostali na trgu od jutra do večera. Krotilci kač bodo kmalu razgrnili svoje preproge, sedli na isto mesto sredi osrednjega marakeškega dogajanja in iz posod začeli privabljati omamljene kače z uničenimi strupniki, da bodo turisti odnesli domov najbolj šemaste digitalne fotografije. Zakrite Maročanke bodo že zjutraj napele svoje glasilke in z barvasto injekcijo spet vabile turistke, da jih poslikajo s kano, ki bi morala na svetlih negovanih rokah zdržati vsaj dva tedna. Potem bodo na trg vstopili trije pripovedovalci in si odmerili vsak svoj prostor za vživeto interpretacijo maroških ljudskih in izmišljenih zgodb, krilili z rokami in dramatično pogledovali po krogu poslušalcev, ki se bodo ustavljali, da si odpočijejo vsakdanje misli in ob glasnem pripovedovanju zasanjajo domišljijski svet. Nato bodo domači gostilničarji na trg prinesli zložljive mize in visoke žare ter začeli pražiti meso. Kakih sto mesarjev in postrežkov bo kričeče skakalo naravnost v ljudi in vabilo na pozno maroško pojedino z mesom na zažganih paličicah in omakami z dišavami. Od peke mesa se bo spet kadilo, trg bo zaživel v vseh orientalskih barvah, turisti bodo bleščeče fotografirali napol blazne derviše, spet bo glasno in morda bo večerna molitev muezina v hrušču marakeškega dogajanja prvič preslišana.    

Djema el Fna je trg ponavljanja. Bog je turist, ko potegne denarnico in se izprsi z drobnimi dirhami. Jutri ponoči bo muezin spet zapel in naju zbudil sredi najbolj neizprosnih ur, čas pa se bo v Marakešu ciklično ponavljal naprej in molil dnevne in nočne molitve kaotičnega, za Evropejce tako zelo vznemirljivega mesta. Mlad Maročan, žejen sveta kot Abdul, bo še najprej sanjal o Ameriki. Ko bo on mislil na ženske, bo zagrnil zavese svoje spalnice in si zavrtel Celine Dion; ko bo razmišljal o bogu življenja, pa bo glasneje privil ameriški rap in za hip morda preglasil ostale glasove z ulice, tiste od turistov in morda še tiste od muezina.

--

Foto: Alojz Hrastnik


Tjaša Razdevšek, 1987, študentka primerjalne književnosti in urednica Airbeletrinine rubrike Dogodki.



Povezave:

- Urban Zorko: Večer na Kalamegdanu  (kolumna)