Zadnjič sem vprašal brata, kdo je Tito. Star je dvanajst let. Ni vedel. Ime mu je zvenelo znano, vendar ni imel pojma. To me je zelo zabavalo. Zabava me tudi, ko se s straši kregamo, če bomo gledali film v hrvaščini/srbščini ali angleščini. Jaz navijam za angleščino. Pa nisem na to ponosen. Na to ne gledam iz simbolne ravni. Preprosto ne znam jezika naših bivših bratskih republik, ker nisem v stiku z njimi. Da nadaljujem v stilu, bogo- in državokletno – vseeno mi je za domobrance in partizane. Ne zanima me, kdo je kriv in kdo je bolj zaslužen. Poznam zgodovinska dejstva in niti predstavljati si nočem, kakšna jeba je bila v vojni, na eni in na drugi strani. Vsi imajo moje spoštovanje, ki izvira izključno iz človeškega vidika – za ideološki predznak mi dol visi. Zato v trenutku, ko berem kakšne kolumne na to temo, preprosto izklopim. Romanov o tem se niti ne dotaknem. Sem ignoranstki? Morda. Začel jih bom brati, ko bodo ti problemi nehali biti na dnevnem meniju naše države. Nikoli? Pa nikoli. Dalje – na živce mi gre tako leva in desna politična opcija. Vsaka ima svoje kvalitete, vsaka je po svoje gnila. Politika me zanima ravno toliko, da vem, da po novem ne smem več scati na javnem kraju, ker bom drugače oglobljen. Kakršnokoli poglabljanje, razen neformalnih debat s prijatelji, ko se enkrat na mesec odločimo reševati svet, dokler alkohol teče po žilah, me ne zanima. V bistvu mi je res zanimivo, da se nekdo bavi s politiko in ideologijo, ko na svetu recimo obstajajo kinodvorane, Gale Hale, gledališča, Kratki stiki, romani, Pearl Jam, pesniške zbirke, Melodrom, povratna letalska karta za 200 evrov za obisk petih evropskih prestolnic, Stanley Kubrick, laptop z nedokončanim tekstom, Loreta Lynn, cviček, Leonard Cohen, hecni pogovori ob družinski večerji, Bob Dylan, temnolase ženske. Seveda lahko tako povemo, da vse to tudi brez politike (oziroma države, sistema) ne bi obstajalo. Se strinjam. Ampak me vseeno ne zanima.

Zanimajo me čustva. Čeprav se sliši zlajnano, je točno tako. Zato bom kar naravnost povedal – umetnost, ki se ne ukvarja z dilemami (aktualnimi ali ne) človeka in družbe, me ne zanima. Zame ni čustvo to, če me ob streljaški sekvenci v Xpandu strese stol in pošprica voda po obrazu. Zato imam Gardaland. Me pa še tako majhen zaslon prepriča, če se v filmu dogaja nekaj, kar mi budi čustva. Ekstremna, manj ekstremna. Družbeno kritična, nekritična. Vseeno mi je. Naj berem še tako slogovno dodelano, neverjetno delo filozofske globine – če se ne bom sposoben indentificirati s sporočilom na človeški ravni, mi je za to delo popolnoma (uganili ste) vseeno. Pa mi včasih prav prija kaka umetniška masturbacija. Ampak to je posebne vrste hrana, ki jo zaužiješ samo vsake toliko časa in od katere kmalu shiraš.

Nočem zveneti kot uničevalec in sovražnik mitov in legend. Hotel sem samo povedati, da so mi ti fenomeni zanimivi samo toliko časa, dokler imajo neko zgodbo – ne pa, ko se o njih razpravlja. Takrat me tako dolgočasijo, da bi sam sebi storil lobotomijo. Mogoče pa bi le moral prebrati kak roman o konkretni, pomembni, zgodovinski, državotvorni temi. Žal pa je preveč ostalih stvari, ki me zanimajo dosti bolj. Recimo ta trenutek. Koga danes boli, kdo je žalosten, kdo srečen, kdo ljubi, kdo je ljubljen, koga zanima, komu je vseeno. Morda bom čez desetletja tudi jaz ustvarjal, kot bi bil zamrznjen v času, sovražnik celega sveta, s preteklostjo pred sabo in na stran odrinjeno prihodnostjo. Za zdaj se borim. Ko se bom nehal, pa tako ali tako ne bom več obstajal.

Umetnost se bo vselej zanimala za pereča vprašanja. In prav je tako. Umetnost lahko zdravi najgloblje rane zgodovine in človeške duše, če le ostane v okvirih čustev. V trenutku, ko se čustva umaknejo, da naredijo prostor večnim resnicam, pa umetnost postane prazna in nepomembna.  Funkcionalna. Zame umetnost nima funkcije. Ravno to ji daje tisto neotipljivo, čudovito vrednost. Da lahko obstaja kljub temu, da je tako zelo nepomembna. In svetu doda smisel ravno s tem, da mu ga vzame.

Foto: Boštjan Pucelj