Piše se leto 1978. Sex Pistols nastopijo na jugu Teksasa, v mestu San Antonio. Na oder srednje velike beznice dežujejo steklenice piva, žametna glasba se zliva z nezadovoljnim kruljenjem pijanega krdela (bend ne zaostaja)  koncert pa vrhunec doseže, ko basist in pevec Sid Viscious svoje rednekovsko občinstvo označi za kup pedrov. Na oder z ogromnim lovskim nožem v desnici ala Winetou, nemudoma plane častivreden brkatež. Tik preden mu levo nogo uspe postaviti na piedestal, Sid božansko zavihti svoj bas in kavboja disciplinira. Ta se na mestu zvrne vznak. Nesrečni možak po koncertu s pogledom posiljene ovce kameri zatrjuje, da se je le malce šalil.

Osemdeseta. Keith Richards, ki po svojih kasnejših besedah dotlej ne pomni že poldrugega desetletja, igra na koncertu ene finančno najbolj katastrofalnih turnej Rolling Stones. Običajen delovni dan. Zgornja E struna se mu je samo enkrat zataknila za vrat Gibsonke. Na odru se zmaterializira oboževalec in zabavno poskakuje poleg Keitha. Ta ga nacilja preko čika v kotičku ust. Še preden 'fan' dojame kaj se bo zgodilo, se Keithov presušeni telešček gibko zgane in Gibsonka samurajsko trešči nesrečnika v glavo. Ta pade na tla in tam tudi obleži kot popipsan ščurek z vsemi štirimi v prav toliko vetrov.  Keith si kitaro povezne nazaj na ramena in se neslišno zlije s komadom. Pojavita se črna moža in oboževalca z avtogramom preko levega ušesa za roke in noge odvlečeta z odra.

Dvatisočsedmo leto. 28. maja. Niko Grafenauer poleg Spomenke Hribar in Jožeta Snoja sedi v studiu Odmevov. Čudno krili z rokami, in se nenavadno giblje na sedišču. Kitare nima v roki, nemara zato, ker je pesnik. Sreča za Spomenko Hribar. Rotenju Boštjana Lajovica navkljub noče utihniti. Razlog omizja je tristota številka Nove revije. Po internetu se v naslednjih dneh razširijo izseki oddaje z bolj ali manj duhovitimi komentarji brezdelnežev, ki namigujejo na to, da naj bi bil cenjeni poet in intelektualec v studiu 'nabasan kot kanta' kar razbirajo iz navedenih znamenj.

Kaj imajo tri zgodbe opraviti ena z drugo? Vsi akterji so, ali so bili javne osebe. Za  nikogar izmed njih nimamo jasnih dokazov, da je bil v trenutku dejanja pod vplivom substanc. Sid Viscious tisti večer ni doživel overdoza (ga je pa – tragično – nedolgo zatem), Keithova nedvomno pisana krvna slika ni bila nikoli zabeležena, kot tudi ni nihče meril molekul alkohola v krvi Nika Grafenauerja. Vse omenjene ovija dim, ki navadno ni brez ognja. Na neki tiskovni konferenci v prostorih Nove revije tri ali štiri leta nazaj, kamor sem se odpravil kot novinar Radia Študent, je Niko Grafenauer sključeno sedel poleg Dimitrija Rupla. Med neartikuliranim besedičenjem je s hipnotično zategnjenim glasom in motnim pogledom naznanil, da 'minister Rupel je pa najboljši zunanji minister doslej'. Iz prostorja se je zaslišalo pritajeno hihitanje. Rupel je zardel kot šolarka. Ne zaradi pomanjkanja izkušenj, bolj zavoljo načina sosedove pohvale. Tovrstno pojavljanje v medijih za Grafenauerja ni nekaj novega.

Kaj to pomeni? Keith Richards že vse življenje trdno jezdi eno in isto vižo. Po zgodnjih časih ko je antipod poštirkanim Beatlesom z Rollingi scal po bencinskih črpalkah, večnemu drogiranju in zadnje čase padcu s palme ter snifanju pepela lastnega očeta, lahko rečemo, da mu je uspelo vztrajno živeti podobo rockerja, večnega nedorasleža, upornika, dekadentnega jebivetra. Enako uspešno je svoj imidž, filozofijo 'živi hitro, umri mlad' in življenje (ali, bolje, smrt) združil Sid in ustvaril vizijo še temačnejšega razdiralca vrednot takrat že naveličanega sveta. Kakšno podobo si s pojavljanjem v medijih kroji Niko Grafenauer? On si ne kroji podobe. Njemu je podoba ušla po svoje in zdaj zgubljeno meketa v puščavi.

Po eni strani je ta raztresena podoba nezdružljiva z intelektualcem, institucijo, nacionalnim simbolom, ki ga 'naši otroci berejo v šoli' (besede nekega internetnega komentatorja) podobo, ki jo nemara pozna najširši del gledalstva, saj, če ne od drugod, za Grafenauerja vedo iz šolskih beril. Po drugi strani se njegovo obnašanje v Odmevih sklada z drugo podobo, klišejem melanholičnega, malce 'pritegnjenega' in konstantno pijanega pesnika, ki je le eden iz množice podobnih. Starešina Nove revije pri vsem skupaj ni niti toliko dosleden, da bi lahko govorili o specifični javni pojavi Nika Grafenauerja. Medtem ko je Keith večna reklama za glasbo Rolling Stones, Niko svoji poeziji in politični kredibilnosti dela škodo. Grafenauerjev ekscesek v studiu se poveže s sintagmo, češ, 'poglejte koga nam dajejo brati v šoli?! -  ali bomo s tem filali našo mladež? – vsi pesniki so isti, pijandure, itd ...' Osebna specifika se v medijski godlji prekuha v luksuzni primerek stereotipa. S svojim nedavnim nastopom pesnik kaže nespoštovanje do nacionalnega medija in njegovega občinstva. Dvorezen meč, posebno če bi na Nikovem stolu sedel kdo drug (neumetnik). Le če bi poljubnež jasno nakazal, da ga je srknil z namenom, da se mu jebe institucija, ter 'dol visi' gledalstvo in to na vsakem koraku naznanjal, bi mu bilo odpuščeno, češ to je njegovo legitimno stališče. Grafenauer ne stori nič od tega, svoje podobe ne vodi premišljeno, fabule ne spreminja v siže, oblika je zanj nepomembna. Povedano v stilu v katerem smo začeli – Niko kitaro lomi na lastni glavi. S pretežno celo kožo jo odnese – paradoksalno – ravno zaradi stereotipa. 'Pesniki so pač taki, kaj češ - njim je to dovoljeno.'