Ste pomislili, da je petinštirideset tipkanih strani lahko tako donosnih, da z njimi zaslužite milijon dolarjev? To je uspelo štiriindvajsetletnemu ameriškemu pisatelju s kratkim knjižnim predlogom, v katerem je predstavil svoj še nenapisan prvenec o umetnosti spomina in njegovem urjenju. V teh petinštirideset stani ni bilo vključeno niti eno vzorčno poglavje, ki založniku običajno razkriva avtorjev slog pisanja. V predlogu so bili le preprosta vsebinska predstavitev (bodoče) knjige, predstavitev avtorja, ki je bil med drugim zmagovalec vseameriškega tekmovanja v spominu, in utemeljitev, zakaj lahko tovrstno zgodbo lahko napiše le on. Sledil je milijonski predujem, ki tudi v primeru neuspešne prodaje knjige ostane v rokah avtorja. Knjiga z naslovom Moonwalking with Einstein. The Art and Science of Remembering Everything (Vrtenje z Einsteinom. Umetnost in znanost spominjati se vsega) avtorja Joshua Foerja je le eden od redkih skrajnih primerov, o katerih priča obsežna knjižna industrija v ZDA.

Težko bi naši založniška svetova, ki se razlikujeta tako močno kot slovenski in ameriški. Podrobnosti o delovanju založništva so, tako v Sloveniji kot v Združenih državah, znani samo ozkemu krogu vključenih, drugim pa so v veliki večini neznanka. Nepredstavljivi razliki med obema svetovoma botrujeta razlika v velikosti knjižnih trgov pa tudi različna vloga in pomen avtorja v posamezni kulturi.

Podatki o kupovanju knjig kažejo, da Slovenci niso narod strastnih bralnih navad. Večina se raje kot za nakup knjige odloči za knjižnično izposojo, kar pa je zaradi visokih cen knjig popolnoma razumljivo. Kljub temu pa je knjiga v Sloveniji spoštovana kot dragocen predmet, ki se ga, v trdo vezani izdaji in skrbno zavitega v darilni papir, poklanja tudi kot cenjeno darilo. V Združenih državah je odnos do knjige drugačen, malone mačehovski. Tam se knjige namreč najbolje prodajajo v elektronski in broširani obliki, namenjeni široki porabi (z izjemo knjig s trdimi in poltrdimi platnicami, ki so zaradi boljše kvalitete tudi dražje), zaradi česar jih bralec pogosto dojema kot material za enkratno uporabo. Novo izdana trdo vezana knjiga redko preseže ceno trideset ameriških dolarjev (22 evrov), medtem ko jih je po zelo znižani ceni mogoče kupiti prek spletnih strani, kot je denimo Amazon. Večina potrošnikov z nakupom nove knjige počaka do padca cene in le malokdo je zanjo pripravljen odšteti več kot deset dolarjev (7 evrov). Povprečen Američan tako nakupi večje število knjig po nizki ceni, ki jih po enkratni uporabi največkrat podari naprej ali pa jih celo zavrže: količina nad kakovostjo. V zadnjih letih je elektronska knjiga, ki ji napovedujejo svetlo prihodnost, zasenčila prodajo tiskanih izdaj, zato lahko pričakujemo, da bo v bližnji prihodnosti odnos do trdo vezane knjige v ZDA postal primerljiv s slovenskim.   

Razlikuje se tudi status knjižnih uspešnic (bestsellerjev). V Sloveniji za knjižno uspešnico velja knjiga, ki se proda v nekaj tisoč izvodih. Ena od izstopajočih je roman Drobtinice izpod peresa Miha Mazzinija, ki je izšel v nakladi že dolgo razprodanih 54.000 izvodov. Strokovna literatura praviloma dosega slabše prodajne rezultate, zato je toliko bolj osupljiv uspeh dela Tito in tovariši zgodovinarja Jožeta Pirjevca, ki se je v prvih šestih mesecih po izdaji znašla na knjižnih policah 23.000 bralcev. Z daleč najvišjimi številkami pa slovenske rekorde rušita Levstikov Martin Krpan (235.000 izvodov) in Exupéryjev Mali Princ (130.000 izvodov v slovenščini). Seštevek visokih cen knjig v Sloveniji, relativno majhnega števila strastnih bralcev ter kupcev knjig in nenazadnje majhno število prebivalcev pomeni, da založniki zelo težko dosegajo prodajno kvoto 20.000 izvodov, kar na slovenskem trgu šteje za fantastičen dosežek.

V Veliki Britaniji dobi knjiga status uspešnice s 40.000 prodanimi izvodi ali s prodajo 2.000 izvodov na teden, kar pa zbledi pod težo ameriške knjižne industrije, ki za ločnico postavlja 250.000 izvodov. Svetovno najbolje prodajana avtorja sta James Patterson s približno 17 milijoni prodanih knjig na leto in Nora Roberts, ki je samo lani prodala deset milijonov izvodov (njenih knjig pa je natisnjenih 400 milijonov). Med najbolj uspešne spadata tudi John Grisham z 275 milijoni natisnjenih izvodov in Stephen King s 100 milijoni. Med posameznimi knjigami izstopa Harry Potter s približno 500 milijoni izvodov, ki jih je J. K. Rowling prodala od leta 1997.

Ko gre za vprašanje sorazmerja med prodajo knjig in posledično dobičkonosnostjo, se ZDA na lestvici dohodka v primerjavi s Slovenijo pričakovano zavihtijo višje. Odstopanj takšnih razsežnosti pa ni zaslediti, ko gre za vprašanje, kolikšen odstotek državnega prebivalstva mora kupiti knjigo, da začne veljati za bestseller. Na podlagi izračuna, ki temelji na številu prebivalcev neke države, in prodajno kvoto, ki v tej državi delo označuje za knjižno uspešnico, je opaziti, da so rezultati med državami presenetljivo primerljivi. Tako knjiga v ZDA postane knjižna uspešnica, ko jo kupi 0,08 odstotka prebivalstva, v Veliki Britaniji jo mora kupiti 0,06 odstotka, v Sloveniji pa 0,1 odstotka prebivalstva. Povprečen mednarodni standard, ki knjige umešča na seznam bestsellerjev, je torej med 0,05 in 0,1 odstotka.

Založniške hiše v ZDA večino knjig odkupijo z izplačilom predujma, ki pisca zavezuje k prenosu avtorskih pravic na založnika, in kasnejšim deležem dobička od prodaje (navadno 7 odstotkov ali 1 dolar na prodan izvod). Pri večjih založnikih se povprečna višina predujma vrti okoli 20.000 dolarjev, kar pa je zaradi recesije občutno manj v primerjavi z obdobjem pred letom 2008. Milijonski predujmi so, če izvzamemo zvezdniške avtobiografije, osamljeni primeri. Knjiga na začetku omenjenega Joshua Foerja je tako eno redkih strokovnih literarnih del, ki je bilo še pred izidom knjige ocenjeno na vrtoglavi milijon ameriških dolarjev. Milijon dolarjev je prejela tudi avtobiografija Stevena Tylerja, pevca skupine Aerosmith, ki za založnika predstavlja manjše tveganje, saj so milijoni njegovih oboževalcev zagotovilo, da se bo knjiga prodajala za med. Na kar štiri milijone pa se je povzpela bodoča biografija Amande Knox, ameriške študentke, ki je bila v zloglasnem sodnem procesu v italijanskem mestu Perugia sprva obsojena za umor svoje sostanovalke, kasneje pa vendarle oproščena. Prepoznavnost avtorice je velika in medijska pozornost s tem zagotovljena, zato se založniški hiši z njo po izdaji knjige ne bo treba dodatno ukvarjati. Tudi če pustimo izjeme ob strani: pisateljevanje v ZDA omogoča preživetje tudi s povprečnim predujmom, kar je pravo razkošje.

Za avtorja pa je sam koncept predujma lahko zavajajoč. Rodi lahko iluzijo, da se bodo ob velikem predujmu kmalu začeli vrstiti tudi prihodki od prodaje, vendar temu ni vedno tako. Avtor namreč po prejemu predujma, ki mu ga kot začetno investicijo izplača založnik, ne prejme prihodkov od prodaje, dokler ti prihodki založniku ne poplačajo stroškov predujma. Tako Joshua Foer po uvodnem plačilu milijon dolarjev ni videl niti centa, vse dokler njegova knjiga založniku ni prislužila vsaj enega milijona dolarjev (ker je šlo za uspešnico, na prihodke od prodaje ni čakal dolgo). Gre za proces, ki je lahko dolgotrajen ali celo neučinkovit. Založnik pogosto ne prejme dovolj prihodka od prodaje, ki bi nadomestil izplačani predujem, kar zanj pomeni izgubo denarja. Velja celo, da naj bi najuspešnejših 10 odstotkov knjig katerekoli založbe krilo stroške ostalih 90 odstotkov, ki ne ustvarijo dobička ali pa zgolj krijejo stroške predujma. Izgubo ustvarjajo celo nekateri prejemniki literarnih nagrad, saj se prodajo le v nekaj tisoč izvodih. Založniki takšna dela vzamejo pod svoje okrilje izključno zaradi prestiža, medtem ko najbolj odmevni bestsellerji, kot so trilerji ali ljubezenski romani, ki nikakor ne veljajo za »pomembno« literaturo, s svojim prodajnim presežkom krijejo stroške založniške hiše.

Povsem drugačen pa je sistem prodaje (odkupa) knjig v Sloveniji. Večina slovenskih avtorjev svojo knjigo proda za enkratno plačilo, običajno za tisoč do dva tisoč evrov, ki ne zagotavlja pravic do deleža dobička od prodaje. Ta pripada le najbolje prodajanim slovenskim avtorjem. Konec koncev bi bil avtorjev končni zaslužek tudi v primeru izplačila 5–15 odstotnega (standardna stopnja v Sloveniji) deleža dobička prej ko ne skromen, saj običajna naklada za literarno leposlovje znaša 500 izvodov oziroma 1000 do 1500 izvodov za bolj komercialna dela. Proces pisanja je lahko dolgotrajen. Le redki avtorji napišejo več kot eno knjigo na leto, nekateri pa potrebujejo leta za eno samo delo. Po bežnem posvetu z matematiko lahko sklepamo, da se slovenski avtor zelo težko preživi izključno s pisanjem. Predstavljajte si, kakšne razsežnosti bi dosegel Miha Mazzini, eden najbolj plodovitih in uspešnih slovenskih pisateljev, če bi se pisanju lahko posvečal tudi v času, ko opravlja delo računalnikarja.

Na slovenskih tleh najdem mnogo čudovitih knjig in morebiti so primerjave slovenskega založništva z ameriškim povsem nepravične. Zaradi majhnosti slovenskega knjižnega trga se zdi, da mora pisanje v Sloveniji izhajati iz dejanja strasti in ne iz stremljenja k dobičku. Prav tako nič dobrega ne prinaša novica o morebitni ukinitvi Javne agencije za knjigo, ki je doslej slovenski literaturi in njeni prepoznavnosti v svetu nudila trajne pogoje in sredstva za nadaljnji razvoj, pri čemer se poraja vprašanje o položaju slovenske knjige v prihodnosti.

Prevod: Urška Charney

*Noah Charney je ameriški pisatelj in umetnostni zgodovinar. Ukvarja se s pisanjem strokovnih in leposlovnih del, ustanovil pa je tudi organizacijo ARCA, ki skrbi za raziskave zločinov na področju umetnosti. Več o njem tudi v Knjigi izpovedi.

Da bi videli komentarje in lahko komentirali, se morate prijaviti (desno zgoraj).

Slovensko e-literarno mrežo podpira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.