Spoznanje o občem brezupu naroda v zavest nikoli ne zareže s tolikšno ostrino kakor v predvolilnem času. Vidimo, kako se mediji pred našimi očmi v poplavi trivialnih afer utapljajo v lastnem znoju, slišimo politike, kako dane obljube požirajo, še preden jih izrečejo, in čutimo, kako se v nas tiho razrašča dvom.

Lahko se zavijemo v oblak ignorance ali poletimo v dozdevne višave cinizma. Lahko se utaborimo pred borzo in upamo, da bodo na mrazu pomrznile vse krivice – ker, saj to je vendar jasno, iskrica našega tabornega ognja ne bo skočila na kapitalizem in ga požgala. Lahko se igramo fakultetne revolucionarje, ki še ne vedo prav dobro, kaj želijo, ampak ker je revolucija permanentna, se jim nikamor ne mudi in lahko svoje zahteve oblikujejo tudi jutri ali pojutrišnjem. Pa vendar: noben beg ne bo izplaknil grenkega okusa ob misli na nedeljsko volilno skrinjico. Ne, ker bi bile predčasne parlamentarne volitve res tako pomembne, kakor nas želijo prepričati zmage željni politiki, ampak zato, ker bodo v nas ponovno zbudile vprašanje o smislu: Zakaj voliti, če nikomur ne verjamem in – kar je še pomembneje – zakaj voliti, če volitve ničesar ne bodo spremenile.

Misel na absolutno ignoriranje volitev je mikavna in, tako se vsaj zdi, najbolj smiselna, pa vendar se ji moje moralno jedro upira. Koliko ponižujočih bojev so bile naše prednice, da bi dosegle splošno žensko volilno pravico? A po drugi strani: naj se zavoljo spoštovanja milosti, ki so nam jo leta 1945 podelili moški, odrečem razumu in v imenu žensk preteklosti volim moške voditelje prihodnosti? Marguerite Yourcenar, prva ženska, ki je bila sprejeta v francosko akademijo znanosti, je v Severnih arhivih, knjigi, ki jo najzahtevnejši bralci uvrščajo med najljubše, o svoji prababici zapisala, da je bila »mojstrski dosežek družbe, v kateri ženski ni bilo treba ne voliti ne demonstrirati po ulicah, da bi vladala.« In res je; pametna ženska za vpliv na družbo nikakor ne potrebuje obrazcev in patentov.

A tako kot luč preteklosti osvetljuje nekdanje zmage in velika spoznanja, brez milosti pokaže tudi poraze in zablode. Stefan Zweig, mož, ki je doživel dve veliki vojni, se v Včerajšnjem svetu spominja ignorance svoje generacije ter pravi, da jih »niti malo niso zanimala politična in socialna vprašanja; le kaj so pomenili ti kričavi prepiri v našem življenju? Mesto se je vznemirjalo ob volitvah, mi pa smo raje hodili v knjižnice … Šele ko so se desetletja pozneje nad nami podirale strehe in stene, smo spoznali, da so bili temelji že davno spodkopani …« Preteklost opozarja, da nič ni bolj nevarno od ignorance; intelektualci so leta ignorirali Adolfa Hitlerja ali se, če so bili ravno pri volji, iz njega norčevali, saj so bili prepričani, da ukvarjanje s tako nizko politiko ne pritiče njihovi intelektualni vzvišenosti. Ko je glas ljudstva določil zmagovalca volitev, je bilo za intelektualne intervencije prepozno. Naj bo grožnja s Hitlerjem kot poosebitvijo vsega zla še tako banalna – ne moremo spregledati podobnosti med tridesetimi leti dvajsetega stoletja in današnjim časom. Prav tako ne moremo zanikati resnice v misli Maxa Frischa, da je tisti, ki se s politiko ne ukvarja, glas, ki ga je želel zadržati zase, že oddal in z njim služi vladajoči stranki.

Odveč je tudi občutek, da volitve v sedanjosti ne morejo ničesar spremeniti. Saj tudi v preteklosti niso: znana je anekdota o slovenskih poslancih na Dunaju, ki so, kot piše v svojih spominih Henrik Tuma, večino mandata preživeli v kavarni Landmann, kjer so tarokirali, parlamentarni sluga pa jih je pri tem zmotil le, ko je bilo na vrsti glasovanje. Tudi prva svetovna vojna ni bila nič drugega, kakor težnja velikih sil po podreditvi manjših, ali, kot je zapisal Igor Grdina v Svetovni vojni ob Soči I., zgodovinski knjigi, ki se bere kakor roman, so »avstroogrski mogočniki iz jugovzhodne Evrope želeli napraviti svoje dvorišče«. In danes, ko mineva prvih dvajset let, odkar na našem prostoru sploh obstaja demokracija, sistem, ki ga imamo le zato, ker se boljšega še nismo domislili, se zmrdujemo nad neučinkovitostjo in nesmiselnostjo volitev ter občutek nemoči zavijamo v intelektualno vzvišenost.

Nedolgo tega bi se tudi sama najraje odpovedala vsem volitvam svojega življenja in spremenila svet (po možnosti s knjigo). A za začetek je laže samo iti na volišče in obkrožiti majhno stranko, ki morda ne bo prišla v parlament, bo pa odžrla glas zmagovalcu in preprečila oblikovanje parlamentarnih veleposestnikov. Ob vrnitvi z volišča bom s sklonjeno glavo neuspešne revolucionarke v roke vzela knjigo in ji pojasnila, da je bila rešitev moje volilne zagate le začasna, najina revolucija pa nedvomno še prihaja.

 Manca G. Renko svoje kolumne, kritike in intervjuje objavlja v Delu, Pogledih, Razgledih in na Airbeletrini.