Samo en datum v letu zame ni le navaden dan, ampak mi v spomin prikliče okuse, ki sem jih imela v ustih, vonje, ki sem jih vsrkavala, ter oblačila, ki sem jih nosila. Samo en datum je, ki me spominja na neprizanesljivo življenjsko izkušnjo: prvi september. Brez pretiravanja – opisati znam dvanajst prvih septembrov, svojih dvanajst prvih šolskih dni. In čeravno je od mojih šoloobveznih dni minilo nekaj let, je spomin na institucijo, njeno osebje in nenazadnje tudi na tamkajšnje odnose živ tako močno, kot bi vanjo nazadnje stopila prvega septembra letos.

Da nisem edina, ki je odšla iz šole, a šola ni odšla iz nje, pričajo prenekatera literarna dela. Šolski časi se niso ugnezdili le v mladinskih romanih (Tajno društvo PGC Antona Ingoliča ali Dečki Pavlove ulice Ferenca Molnarja), ampak so si pot utrli tudi v romane za odrasle. Avstrijec Thomas Bernhard, ki je svoje stavke krčevito ponavljal kot boleče vdihe, je učitelje označil za ljudi, ki brezobzirno in brezvestno, iz gole priskutne muhavosti in maščevalnosti zaradi lastnega nesrečnega in zavoženega življenja nenehno uničujejo življenje vsem, ki so pod njihovim vplivom, za povrh pa je po njegovem stoletna resnica, da učitelji uničujejo učence in sploh avstrijski učitelji učencem od samega začetka uničujejo predvsem okus za umetnost. Čehu Michalu Vieweghu se pripisuje slavna krilatica: Učitelj – to je poklic. Učiteljica – to je diagnoza. Nemec Heinrich Mann je v Profesorju Nesnagi (Professor Unrat) upodobil gimnazijskega profesorja, ki je v svojih učencih ubil duha (Z Ivano Orleansko se je razred ukvarjal že od velike noči, tri četrtletja. Ponavljavcem je bila znana že od preteklega leta. Brali so jo naprej in nazaj, se učili na pamet prizore, uprizarjali zgodovinska pojasnila, na njej vadili poetiko in gramatiko, verze spreminjali v prozo in prozo nazaj v verze. Tudi za tiste, ki so ob prvem branju še občutili zven in sij, so verzi že davno zvodeneli.), na koncu pa tudi sebe. V slovenski književnosti so učitelji, če pustimo ob strani zgodbe NOB (denimo Učiteljico Bredo Franceta Bevka), verjetno največkrat tematizirani v pripovedih Ivana Cankarja. Martin Kačur je kot mlad učitelj verjel, da so vsi ljudje blagi, čez nekaj let pa mu je postalo jasno, da blag ni niti sam. Edina luč Na Klancu, ki je svetila ob Lojzetovi vrnitvi domov, je bila tista, ki je oddajala belo svetlobo v učiteljevi sobi ter vsaj za silo razsvetljevala v (večno) temo pogreznjeno okolico. Profesorja Kosirnika (posvečena mu je črtica v zbirki Knjiga za lahkomiselne ljudi) je bilo sram, da se je zaljubil, saj je za človeka, ki se ukvarja s filozofijo in zgodovino, ljubezen hram lahkomiselnosti in nedostojnosti. Cankarjevi učitelji so, kot večina njegovih junakov, idealisti, ki jih razmere oropajo vsega, sploh pa idealov.

Seveda pa vse, kar je povezano z učitelji in Cankarjem, ne vsebuje nujno umrlega idealizma. O tem priča Pedagoški triptih, roman Dušana Merca, ki se odpre s citatom Ivana Cankarja (Bela krizantema): »Ljubi moji, nisem vam povedal vsega, kar sem nameraval. Marsikatero besedo, ki mi je bila na jeziku, sem zamolčal; mnogotero, že napisano, sem črtal.« Kaj je prvoosebni pripovedovalec, ljubljanski osnovnošolski ravnatelj Jože, prečrtal in zamolčal, ne bomo nikdar izvedeli. K sreči: saj bralcu zadostuje pripoved o tem, da je pedagogika sama po sebi posebna oblika permanentnega laganja, da je šolstvo navadno sranje, da v šoli ni pristno nič, razen hlinjenje strokovnega pedagoškega dela z otroki, da povsod vlada pedagoško zlo ter da se učiteljice samo delajo, da nekaj poučujejo, v resnici pa ne morejo poučevati ničesar – z otroki le preživljajo čas. Pedagoški triptih je roman o resničnem šolstvu: v njem ni srčnih in nedolžnih otrok ter razsvetljenih in svobodomiselnih učiteljev. V njem ni nabrite in neubogljive mladine ter tiranskih in krivičnih profesorjev. Roman je tako prizemljen kot šolstvo samo; je odlično literarno delo človeka, ki je v šoli ostal dovolj dolgo, da se je znebil sentimentalnosti, za povrh pa jo je tudi nehal jemati usodno.

Bernhard je preklel nizkotnost učiteljev in Mann njihovo duhamornost, Viewegh se jim je posmehnil, Cankar jih je obsojal na propad. Merc pa jih je prikazal tako človeško mesene, kot v resnici so. In to je najboljše zdravilo za prvoseptembrsko sladostrastno travmo: seveda šoli ne moremo ubežati, saj je vendarle pripravljalnica za življenje, v katerem nesmiselne avtoritete igrajo mnogo usodnejše vloge ter so življenjski zapleti še bolj nerešljivi od odvodov in integralov. Težko dihanje ob misli na prvi september pomeni le ponovno ozavestiti prvi korak v resničnost. In ko je človek v resničnosti dovolj dolgo, pozabi, kako in kdaj je vanjo sploh vstopil.

*Ponatis Pedagoškega triptiha Dušana Merca je še pred začetkom novega šolskega leta izšel v zbirki Žepna Beletrina.

V knjigarni Beletrina, kjer je postavljena Mančina knjižna polica, lahko dobite Dušana Merca (Pedagoški triptih) in Thomasa Bernharda (Stari Mojstri) v trdi vezavi s 30% popustom. Prav toliko je znižana tudi Cankarjeva Knjiga za lahkomiselne ljudi, medtem ko je Vieweghova Učna ura ustvarjalnega pisanja na voljo za pičle 3€.