Jst sm intelektualc (Inteligenca v 21. stoletju)

Danes upam pri polni zavesti in pred pričami povedati, da sem intelektualec. Tudi večkrat ponoviti, če je treba. To je … hm, recimo temu vendarle kar dosežek. In sicer je razlogov za tak opis več. Ko sem bil še v gimnaziji, sem se s sošolci izrecno upiral temu, da bi me dojemali kot bodočega intelektualca, predvsem zato, ker je postati intelektualec v tem kontekstu tedaj pomenilo predvsem postati »piflar«, da boš nekoč »snob«, »elita« našega sela. Sam sem sicer dovolj spremljal sodobno fiziko in vedel o vzporednih realnostih, obenem pa sem bil tudi prepričan, da taka realnost, v kateri bi ostal in živel v svoji rodni vasi, jamral nad centralizacijo države v močvirje, ki me ne pusti zraven pod žaromete, pisaril v pisma bralcev lokalnega časopisa in se pritoževal nad splošnim razkrojem mladine ter nenazadnje prejemal občinske plakete na veselicah in ob svojih jubilejih; skratka, da taka realnost preprosto nikjer ne obstaja, sodobna fizika gor ali dol. To ni bila nikakršna opcija; povozil jo je imperativ: get out or die trying (v zborni slovenščini: ucvreti jo od tu ali crkniti).

Da se razumemo, s tem se strinjam še danes, toda vmes je pomen izraza zame doživel celo revolucijo. Že ob odhodu v prestolnico je marsikaj postalo drugače, šele tam, na licu mesta, sem dokončno padel skozi zajčjo luknjo, ki sta mi jo izkopala literatura in akademska radovednost, vzljubil svoj študij in z njim tudi svojo prihodnost – ja, postati intelektualec. Vsakič, ko sem se vrnil domov, bolj. In še enkrat ja, pri tem je Ljubljana odigrala ključno vlogo, najprej s tem, da me je zadela s svojo barvito pahljačo možnih vzporednih vesolj, toliko bogatejšo od tiste, ki se mi je razpirala doma, potem pa, da me je zahrbtno razočarala, ko sem začel v tej pahljači odkrivati ene in iste odtenke sivega. Pomenom intelektualca je Ljubljana dodala še nekaj svojih posmehljivih podpomen: »boem«, »hedonist« in »jezični dohtar«. V osnovi je šlo za iste jamrarije, ista pisarjenja in plakete, iste veselice, samo v večji areni. Seveda presenečenja ne bi smelo biti, saj je navsezadnje šlo tudi za iste ljudi; tiste, ki so prišli iz sela in so selo prinesli s seboj.

Posledično me je to spoznanje o nezadostnosti Ljubljane potisnilo še iz novega/starega gnezda, da sem začel iskati možnosti zunaj, v svetu, tako zgolj duhovno kot tudi dobesedno. Marsikaj mi je postalo jasno šele med pisanjem prvenca, ko sem moral povzeti svoje življenje do te točke, na kateri tapkam že od konca pubertete in ki je v krasni novi dobi, v kateri se nahajamo, točka usodne odločitve – pred vrati odraslosti namreč. Še več se mi je razkrilo med skoraj enoletnim pisanjem te kolumne in ukvarjanjem s predmetom samim. Brez še nadaljnjega zavlačevanja bom torej v petih točkah podal svojo definicijo sodobnega intelektualca, ki se lahko bere tudi kot moja življenjska zgodba ali pač življenjska zgodba vsakega sodobnega intelektualca. Od začetka v prihodnost.

      1. Intelektualec je meščan

Danes je moj odnos – vsaj kadar nimam kakih posebnih razlogov za slabo voljo – tako do domače vasi kot do že skoraj povsem domačega mesta precej bolj umirjen in zrel. Oba sta odlično opravila svojo nalogo: to, da sta me brcnila iz gnezda, je namreč točno tisto, kar je bila njuna funkcija. Intelektualec preprosto nima kaj iskati na vasi, razen če se ob svojem delu sprošča z vrtičkanjem. Na vasi lahko spi, vas je celo idealen kraj za kontemplacijo, toda živi in diha lahko samo v mestu. Na vasi sanja, toda intelektualec mora sanjati tudi na ves glas, sredi med drugimi sanjami, v dialogu z njimi – v mestu. Tako pač je, tudi na vasi nimajo kaj početi z intelektualcem, razen, če je pozicija vaškega norčka še nezasedena.

Ko pišem mesto, mislim mesto. Prometejska entiteta, ki je več kot spomeniško varovane & razpadajoče hiše in mladinski klubi po kleteh, več kot kavarne na soncu in steklene & jeklene nebotične pošasti. Mesto je trg v žlahtnem pomenu besede, pretok, je trkalnik ljudi, jezikov, kultur, idej. Mesto je kraj, ki je odprt v svet, k drugim mestom. Nikoli ni samo eno, mesto ne more biti samozadostno, če je, ni mesto – slovenska mesta niso nobena posebnost glede tega; mesto lahko nastane le v stiku med vasmi, zraste med vasmi in v odvisnosti/komunikaciji z njimi, toda je več kot vas ali skupek vasi, obenem pa je mesto zmerom samo ena od postaj do drugih mest, do mest sveta. To je razlog, da intelektualec nikoli ni doma v/na enem mestu, njegov dom je svet, so vsa mesta sveta. Intelektualec je kozmopolit. Provincialec je tisti, ki je statičen, ki ostaja na/v enem mestu.

      2. Intelektualec je žižkoljub

Če je Bartol verjel, da lahko nihilist postaneš samo skozi ljubezensko razočaranje, lahko nekaj podobnega trdimo tudi za intelektualca. Tudi intelektualec postaneš šele, ko mine zaljubljenost do rodne grude, do rodnega ali krušnega mesta – šele ko mine zaljubljenost skozi streznjenje, ko začnejo najedati vse tiste ponavljajoče se hibe in napakice, ki so se v opoju hormonov zdele še tako nove & prikupne & seksi, šele tam se lahko začne ljubezen oziroma trajno partnerstvo. In pravo ljubezen do družbe, s katero živi, intelektualec pokaže z neprestanim trudom, da bi ji dopovedal, kako provincialna, vase zagledana, zabita, bedna in smešna je – s kritiko oziroma angažmajem. To je najbolj nepriljubljen del intelektualčeve osebnosti, toda tudi njena najbolj važna sestavina – biti intelektualec ne pomeni samo posedovati specifične osebnostne lastnosti, temveč mora intelektualec zavzeti tudi točno določeno pozicijo v družbi; magari na sramotilnem stebru. Zato je Žižek eden od prototipov sodobnega intelektualca. V delovanju, v zavzemanju za nekaj, v kritiki, v morali se relativizem pač neha; to je razlika med pametnjakovičem, učenjakom oziroma »jezičnim dohtarjem« in intelektualcem.

Še vedno pri polni zavesti in pred pričami upam povedati, tudi večkrat, da sem žižkoljub – kot je v svojem proliberalno-kapitalističnem oglasnem sporočilu, objavljenem v posebni prilogi sobotnega Dela, pred nekaj meseci mladi Jure Aleksejev z zgražanjem imenoval humaniste. Sorči, biti intelektualec je biti humanist – delovati za dobro družbe in človeka, brez iskanja osebnih koristi. Kako žižkovsko, s svojim angažmajem si tako postal sam svoj največji sovražnik ... Humanistika je po svoji naravi vedno multidisciplinarna, intelektualec pa je multidisciplinarec par excellence, toda na žalost je zavedanje o tem, da ni družboslovja brez naravoslovja in obratno še vedno veliko močnejše med družboslovci, zato je med naravoslovci le malo intelektualcev, kakršen bo Jure Aleksejev v prihodnosti, ko preboli svojo zaljubljenost v »inovativno podjetništvo«. In zato je naravoslovje tam, kjer je, vedno pripravljeno, da zaigra dobro naučeno – ter izdatno financirano & privilegirano, da se razumemo – vlogo žrtve, njena družbena vloga pa povsem zanemarljiva.

3. Intelektualec je multikultivator

Ob nedavnem streljanju na Norveškem so se znova pojavile povsem neumestne in z vsako logiko skregane kritike multikulturalizma. Če smem citirati svojega mlajšega brata: »Ne gre za to, da je multikulturalizmu spodletelo, gre za to, da multikulturalizma v resnici nikoli ni bilo.« Intelektualec je kozmopolit, človek v vmesnem prostoru med narodi in kulturami. Nikoli ni doma v/na enem mestu, njemu je cel svet tuj, povsod je tujec, do vseh narodov in kultur lahko zavzame enako distanco, zato je njegova kritika nad vsako partikularnostjo. Intelektualec ima določeno nacionalno identiteto, pripada določeni kulturi in jeziku, toda ta je del njegove različnosti, ki bogati celotno skupnost, del njegove individualne posebnosti, do katere ima pravico, ni pa to njegova prioriteta, v resnici mora biti zunaj oziroma vmes med vsemi temi kategorijami. Hja, nacionalisti vseh dežel, požrite se. Intelektualec ni »sin naroda/nacije«, intelektualec je »državljan sveta«, intelektualec se ne rodi, temveč se ustvari, to ni biološka, naravna kategorija, pač pa kulturna. Intelektualec verjame, da lahko vsi ljudje vseh nacij & kultur & ver živijo kot dobri sosedje in prijatelji iz preprostega razloga, ker sam verjame v možnost dogovora/dialoga o nekih temeljnih pravicah in dolžnostih vseh ljudi, ker se po tem skuša ravnati sam in se s te pozicije oglaša.

4. Intelektualec je snob

Ko smo že bili pri Žižku – kapitalizmu in demokraciji je uspelo tam, kjer je komunizmu nedvomno spodletelo. Medtem ko nas ima kapitalizem vse brez razlike za nič več kot delavce, je demokracija postala čista uravnilovka. Kot bi rekli naša dobra bogaboječa mati: »Ja, kaj bojo pa sosedi rekli?« Izstopati je greh številka ena, treba je biti domač & tradicionalen & normalen. Spet, mogoče gre zgodovinsko res za slovenski patent, ampak danes je to povsod po svetu posledica populistične demokracije. In ni težava v tem, da imajo v sodobni kulturi vsi pravico do mnenja, hudič je v tem, da ima vso pravico v posesti večinsko mnenje. Intelektualci so izgnani na obrobje, ker jih družbe enaindvajsetega stoletja ne potrebujejo več – namesto njih imajo forume & komentarje na internetu, rejtinge & ankete. Po drugi strani pa bi, kadar je v tem kaj koristi, vsi radi veljali za intelektualce. Vsak, ki je star nad šestdeset let in je bil poleg, ko se je kaj pomembnega dogajalo, ali pa je tisto samo videl od daleč, vsak, ki ima vsaj par zadetkov v Cobissu, vsak, ki ima diplomo, ne glede na to, ali so mu jo dali že ob vpisu ali pa jo je kasneje lahko kupil.

Resnica je, da ni zunanjega razpoznavnega znaka, po katerem bi lahko prepoznali intelektualca, vendar pa to še ne pomeni, da ni nobenih znakov. Intelektualec ni nekdo, ki »ljubi človeštvo, ne pa človeka«, ni boljši od drugih (»Jst sm intelektualc, jst ne švicam.«), ni elita, ker hodi v opero & ga kličejo v tv-oddaje za analizo trenutne politične situacije. A tudi ni eden od »malih ljudi«, kot temu ljubkovalno rečejo pri Svetu na Kanalu A. Intelektualec je duhovna elita. Strokovnjak na svojem področju in široko razgledan po drugih. Intelektualec vidi več in dlje ter ima boljše razumevanje kompleksnih dogodkov in procesov. V tem se razlikuje od profesionalcev in strokovnjakov in drugih delavcev. Tako kot intelektualec nima kaj soliti pameti avtomehaniku, ko zapelje tja svojega volkswagna (Hehe, a štekate – volkswagna?), bi človek pričakoval, da avtomehanikovo mnenje o prihodnosti družbe ne more veljati toliko kot intelektualčevo. To ne pomeni, da avtomehanika ni treba poslušati, da ne more imeti relevantnega mnenja, toda zakaj bi se vsako njegovo sebično & iracionalno & neargumentirano mnenje moralo slišati dlje zgolj zato, ker tuli skupaj z drugimi, s slaščičarji, z ekonomisti, z rumenimi novinarji, zobotehniki & gospodinjami? Intelektualci so v vsaki družbi manjšina, toda njihov glas mora biti slišen, za njegovo mnenje mora biti vedno rezervirano posebno mesto.

      5. Intelektualec je kiborg

Če sem v eni od prejšnjih kolumn zapisal, da je pojem intelektualca skozi zgodovino tesno povezan s knjigo kot njegovim osnovnim orodjem, je najkasneje danes jasno, da tu ni mišljena knjiga kot nekaj statičnega, kot nek artefakt ali mrtva stvar. Prej knjiga kot oblika, s katero se prenaša jezikovno sporočilo. Pri tem (klasična) knjiga že dolgo ni več edini medij širjenja in razmnoževanja idej in kljub njenim absolutnim prednostim niti najbolj priljubljen, trenutna histerija v povezavi z e-knjigami je to samo začasno skrila. Svetovni splet je danes mesto mest, vozlišče idej, trkalnik kultur in možnosti. Omogoča tudi najbolj zakotnim vasem enaindvajsetega stoletja, da kadar koli vstopijo v mesto, če to le želijo. Proces »povaščanjenja« tega virtualnega globalnega mesta je zato še celovitejši in grozljivejši kot v primeru Ljubljane ali drugih realnih provinc. Splet je danes ena sama provinca, kot da pravzaprav biva še v dvajsetem stoletju ali še kakih sto let nižje; gojišče rasizmov, nacionalizmov, fašizmov, fobij in nestrpnosti, ki v pravo mesto ne bi smele imeti vstopa. In za to smo odgovorni tudi intelektualci, ker na spletu, v tem mestu skorajda nismo prisotni.

Intelektualec 21. stoletja mora širiti svoje ideje tudi preko kanalov s hitro povezavo in ogromnim pretokom, ki povezujejo ulice medmrežja, mora deliti svoje znanje s svetom in sanjati tudi elektronske ovce. Moralo bi biti jasno, da je to tudi naše mesto in globalna mreža ne bo nikoli resnično globalna v pravem pomenu besede brez našega globalnega pogleda. Poleg virtualnih nakupovalnih centrov, rdečih četrti, lovišč, virtualne kanalizacije … potrebujemo tudi virtualne kavarne, knjižnice, gledališča, galerije in muzeje, virtualne univerze … Da bi se intelektualci počutili doma v tem mestu, potrebujemo več takšnih strani, kot so Videolectures.net, Europeana, Kvarkadabrin blog ali seveda Airbeletrina, kjer se pravkar nahajate.

Heh, mogoče bi moral dodati še sedmo točko: sodobni intelektualec je tudi dober samopromotor?

S tem se kolumna IN-TE-LEK-TU-A-LEC zaključuje. Bilo mi je v veselje in vse dobro!

Aljoša Harlamov (1983), kritik in član uredniškega odbora pri reviji Mentor,  doktorand na Oddelku za slovenski jezik in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani in avtor romana Bildungsroman (2009).

Član in eden neuradnih vodij umetniške avantgardne armade Rdeči maliki.

(Foto: Tadej Bernik)