Prejšnje poletje sem bil gost na Sarajevskem filmskem festivalu. Spal sem v legendarnem 'jaje-na-oko' sarajevskem hotelu Holliday Inn, šetal po rdeči preprogi, se zaletaval v mrtvo pijanega Nicka Nolteja, po podelitvi nagrad pijan nadlegoval Mike Leigha in Bela Tarrja in da, po stopnicah Doma Armije sem se sprehodil mimo Bona Voxa in se skoraj obregnil vanj. Bono je za en dan nenapovedano obiskal Sarajevo in zvečer je imel vsak izmed udeležencev festivala svojo zgodbo povezano z njim. Eni so ga samo videli, drugi so se z njim slikali, tretji so dobili avtogram, četrti so z njim spregovorili celo par besed. Jaz sem se skoraj dotaknil njegovega desnega ramena. Potem pa zvečer v hotelski sobi 622 braća Srbi prekašajo vse:

»Sedimo mi i Abel Ferrara, kad dolazi Bono, brate i kaže ono: 'Đe ste, momci? Šta ima, bre?'. I seda on sa nama i ...«

... i tako to.

To razlagajo povsem suvereno in niti za trenutek ne podvomijo v to, da jim bomo verjeli. Moja zgodbica s stopnišča Doma Armije je ob njihovi povsem brezvezna. Čeprav je resnična. Popušim na celi črti. Lahko bi si sicer zmislil kakšno podobno debelo bučko, a tega ni v mojem karakterju. Tukaj me moji balkanski geni pustijo na cedilu in ven udari skromnost, ki je seveda lepa čednost.  
To je stvar kulture. Če za zmago čestitaš Slovencu, reče: »Tudi vi niste bili slabi.«, Srb pa te lopne po ramenu in se zasmeji: »Baš smo vas rasturili ko Panta pitu!«

Srbi so pač zgodbičarji. Če ne bi bili, bi jim najbrž trda predla. To jim je njihova borba dala. Jebiga, ko so se tisti redki preživeli vračali s Kosovega polja, so jih doma pričakali radovedneži željni zgodbic o obljubljeni zmagi in utrujeni borci so začeli: »Ma jebali smo im kevu, kume ...« In od takrat Srbi slavijo svoj poraz na Kosovem polju in ga vedno znova predstavijo kot veliko zmago. Če jih vprašate, kako je bilo, ko jih je bombardiral NATO, bodo pravili zgodbico o 'srušenom nevidljivom avionu' in če bi jih danes vprašal, zakaj nimajo vlade, bi samo jebivetersko odpihnili:

»Koji će nam kurac! Eto, vi je imate pa ste bili tek petnaesti s onom vašom šokačkom operom!«

Tega v Sloveniji nimamo, čeprav mislim, da nam zdrava mera (ne srbska mera, da ne bo pomote) prepotence, drznosti in predvsem samozavesti močno manjka. Ker ne znamo napihniti niti lastnih zmag, kaj šele porazov. Kaj nam pomaga, če smo najboljši, če ne znamo to razložiti niti sami sebi, kaj šele komu drugemu. Mi ponižno čakamo, da nas drugi sami opazijo. Namesto, da bi začeli pripovedovati zgodbice.

»Predstvaljajte si, da smučate v Aspnu, se usedete v avto in ste v pol ure v Miamiju. Vmes pa se ustavite še v Las Vegasu ali vsaj na golf igrišču. To vam je Slovenija. Pa Ljubljana vam je isto kot New York, samo, da jo lahko prepešačite. Pa Celje vam je isto kot Los Angeles, samo brez morja in Hollywooda, drugače pa čista kopija. Pa Kranj. Eeee, Kraaanj ... Slovenija zakon.«

V resnici je Slovenija majhna samo zato, ker se mi tega pretirano zavedamo in se jezimo, ko Željko Pervan pripoveduje vic o tem, kako se pelje po slovenski obali (Upališ avto u Portorožu, ubaciš u prvu i lagano gas. Prvaaaa ... drugaaa ... trećaaa ... Triesteeee ...). Naša majhnost je dober izgovor za vse naše neuspehe, v resnici pa je naša majhnost naš največji neuspeh. Naš neuspeh je dejstvo, da nismo prerasli naše majhnosti in postali večji. Sami pred sabo. Naš neuspeh je, da v svojih lastnih očeh nikoli nismo zrasli in da smo zato vsak dan vse manjši.

Sam najbolj popizdim, ko zaslišim stavek 'Lep uspeh za našo majhno Slovenijo.' Zajebi to. Ali pa stavek 'Fantom je treba čestitati za borbenost!' So zmagali? Niso. Potem jim pa ni treba čestitati. Kaj me boli briga, če so naši iz Domžal, njihovi pa iz Stuttgarta. Čestitke so za zmagovalce. Samo za zmagovalce. In naj mi oprosti Juan Antonio Samaranch, ampak kdor ni zmagovalec, ni sodelujoči. Je poraženec. Luuuzeeer!

In vse do takrat, dokler nekaj ne spremenimo v naših glavah, bomo luzerji in bomo ponosni na zmage nad moštvi s Ferskih otokov v kvalifikacijah za ligo prvakov, se veselili vsake osvojene točke svetovnega pokala, se navduševali nad obiskom ameriškega predsednika in se hvalili s tem, da se je Bono sprehodil mimo nas po stopnišču Doma Armije v Sarajevu.

Ker če ne bi bil tudi sam en navaden luzer, bi se moja zgodbica iz Sarajeva morala začeti nekako takole:

»Sediva tako Bono in jaz na Baščaršiji in se baševa s čevapi ...«

... i tako to.

--

Goran Vojnović, filmski in televizijski režiser ter filmski publicist. Jeseni 2007 izide v zbirki Beletrina njegov prvenec, roman Čefurji Raus!