Obrez nogomet komentira kot kak blesav inštruktor aerobike: Messi, Messi, Messi. Odkašljam se in malo spijem. Čakam. Obstaja tip moških, ki ob spremljanju nezanimivega nogometa ne zna drugače, kot da začne pogovor o babah. Kot obstajajo tudi moški, ki ne znajo drugače, kot govorit o babah vedno, ko ne govorijo o svojih plačah, avtih ali materah. M. je pokrival obe kategoriji, tako da je bilo samo vprašanje časa. Samo upal sem lahko, da ne bo kaj od drugih treh tem.

»Una tvoja kolegica, stari ...«

Uf … Skratka, kaj sem rekel?

Bolj čutim, kot vidim, da zmajuje z glavo zadaj ob mikrovalovki. Občudujoče? Nejeverno?

»Š.? Ja?« se delam, da me bolj zanima valjanje po travi. Sprenevedanje pač, na tej in oni strani ekrana.

»Malo zamorjena ali kaj?«

»Hja, kakor gledaš … Od kod ti to?«

»Ma, nič. Tako.«

Tišina. Ne zdržim.

»Kako je bilo? Kam sta šla?«

»V kino. Kaj pa hočeš drugega v Lublani.«

»Ja? Sta šla gledat Chaplina?« Ne morem si pomagat.

»Ma, še nisi nehal s temi tvojimi črno-belimi filmi? Džizus, so izumili barve, veš? Chaplin! Zdaj si me pa … Sem pozabil naslov, na koncu jezika ga imam. Pa en čik muvi v Koloseja.«

Smeh skrijem tako, da kritiziram sodnika, ki spet ujčka Katalonce. Po moji nepristranski oceni, seveda.

»En nasvet, stari. Ni ženske, ki bi se uprla moškemu, če ji ta pokaže, da se ji bo znal prilagodit. Ne rečem, da mi ni bilo žal, ker je Hitri in drzni petka že zunaj, ampak sem si rekel, zdaj stisneš zobe, potem ... Štekaš?«

»Štekam.« Le kaj tu ni štekat? »In kako ji je bilo?«

»Kateri pa ni, saj ti pravim. Čik muvi z moškim, pa so mokre. Je rekla, da se ji je zdel prav zanimiv. S sociološkega vidika ali nekaj takega. Saj veš, kako govori. Zamotano. Da ga mora priporočit eni svoji kolegici, ne vem, neki Simoni. Francozinji. Poznaš?«

»Takole na slepo: Simone de Beauvoir?«

»Ja, se mi zdi. Je to ona z dekoltejem od zadnjič? Kaj je kaka plemkinja? S takim imenom, mislim? Ni hotela nič več povedat, je rekla, da jo ti poznaš.«

»Ja, ja, to je ona. Samo ima nekega zateženega modela. Se ne splača matrat.«

»Ja, to si rekel tudi za Š. Pusti ti očku, da sam oceni, sinko.« Nese skledo in kima kot kak Stifler ali kaj je že tisti model iz Ameriške pite. Holivud, skratka.

Še dobro, da so kokice pripravljene. Čeprav bom zdaj težje skrival režanje, ko se je usedel zraven mene. In bo poleg tega treba še pazit, da se ne zadavim.

»Ti in tvoj Chaplin. Zato pa ti je tvoja spakirala.«

Tako se bomo torej šli? Lepo, lepo. Pa taki kolegi. Tlačim si koruzo v usta.

»In potem? Kako ti je poplačala tvojo prilagodljivost?«

Zdaj se on zabulji v ekran malo bolj, kot je tega tekma vredna. (Še kar se valjajo ali pa skačejo v sodnika.)

»Je bilo kul. Šla sva še na pijačo v KMŠ-ja.«

»V KMŠ-ja?«

»Kaj?«

»Nič, nič. Go on.«

»Malo sva se še menila.«

»V KMŠ-ju?«

»Tebi je vse smešno.«

»Sori, ne ti. Če se samo valjajo.« Priročen, tale el klasiko, človek bi kar želel, da se igra nonstop.

»Ti se samo smej ... No, skratka, bila sva tam. Škoda, ker je bila oblečena bolj tako, se mi je zadnjič bolj dopadla.«

»Šla je s sestrine poroke. Sem ti rekel, da je samo videt tvoj tip.«

»A drugače se pa oblači v te afriške cunje?«

»Bolj indijske.«

»Kot da je razlika. Mi boš pustil povedat ali kaj?«

»Sori, sori.«

»Skratka, jaz bi plesal, ampak njej ni bilo do tega. Gužva pač ali kaj. Malo sem jo ogreval, da bi prišla še sem ... Pa tako, saj razumeš.«

»Saj razumem. In kako je to šlo?« Kokice s sirom, maj fejvrit.

»Pa ja, saj v bistvu … Ne vem …«

»?«

»Pa, v bistvu se je tako dolgo nekaj zgovarjala, hotela je kao domov, ker naj bi jo glava bolela od muzike – kot da nisem štekal namiga!« (Priznam, da sem sam zaštekal delovanje njegove logike šele na pol poti domov. To je bilo eno bolj zabavnih opotekanj do Rožne.) »Ni mi hotela povedat, kaj ima za eno ime na fejsbuku, je trdila, da nima fejsbuka ... Pa ratala je tiho, kot da bo mogla pijačo sama plačat ali kaj. Če je že kaj rekla, pa je samo dolgočasila. Faks, knjige, faks ... Govori pa kot cvetlični lončki. Sem ji povedal par štorij z absolventskega lani, ni niti trznila … Kisli nasmešek, to je bilo vse … Ma, ne vem.«

Ranjena moška samopodoba ima na tej točki samo dva izhoda: očitno laž ali pa obsodbo. Lahko bi pobiral stave.

»Da ni malo frigidna?«

To je torej to.

***

Kaka dva tedna kasneje čakava s K. pred Menzo, da nebo potegne zadrgo vsaj toliko, da se prebijeva do Bavarca. K. je že druge sorte fantič. To je tip moškega, ki mu vsa umetnost, posebno pa še poezija, takoj potegne na babe. In dež tu samo pomaga.

»Una tvoja kolegica, stari …«

Priznam, ponosen sem na samega sebe. Ponoči potem spim kot dojenček.

Gledam ga, kako rola tobak in zraven zmajuje z glavo. Občudujoče? Nejeverno?

»Š.? Kaj je z njo?«

»Sva bila zadnjič na filmu.« Pove ponosno.

»Chaplin?«

»Veliki diktator.«

»Kul.«

»Mhm.«

Spet ne zdržim.

»In?«

»Priznam, da sem impresioniran. Sem ji hotel nekaj razlagat o weimarskem filmu, pa sem potem lahko sam poslušal. In potem vsakič tako. Jaz odprem temo, govori ona. Kje jih le stakneš?«

»Ti pravim. Sva bila sošolca dobro leto na faksu, preden se je prepisala. Res super punca. Če ne bi bil že zaseden, človek …«

»Jaz sem pa mislil, da sem neko avšo staknil, takrat, ko smo se prvič srečali. Ni bila videt … Razumeš?«

»Takrat je ravno šla s sestrine poroke ...« (Tu mi je nekje v kotu mozga zasvetila rdeča lučka, samo najprej nisem točno razumel, kaj se godi.)

»Je rekla, ja.«

Malo spodbudne tišine, takole za refleksijo. Še vedno lije.

»No, pol sva bila še pri meni.«

»Ohoho.«

»Na hodniku v bloku, človek.«

In pri tem zardi. Prisežem, zardi. Druge sorte, saj pravim.

»Sva se pogovarjala do dveh zjutraj. Verjetno bi se še, če ne bi v blok udrli, ki so se vračali s KMŠ-ja. Nisem vedel, da obstaja ženska, s katero se da toliko pametnega pomenit. Politika, sociologija, literatura … In o vsem ve več od mene.«

Težko priznanje za intelektualca. (Spet ta nadležna lučka. Še dobro, da je varčna.)

»Ja, saj. Super punca res, saj pravim.«

Pozdravim gručo pesnic, ki odprhuta iz Menze direkt v taksi, tri centimetre nad tlemi. Pesniki! Posebno pa pesnice!

»In? Kdaj se spet dobita.«

»Ma, ne vem. Nisem je še poklical.«

(Lučka!)

»Kaj pa čakaš?«

»Ma, ne vem. Saj je res super punca. Samo … Kaj pa vem. Tako … Malo preveč je … Ne vem. Sramežljiva? Nima tistega nekega čara, tistega seksapila zame, če me razumeš.«

Saj vem, da bi zdaj v kaki drugi zgodbi dež nehal in bi lahko šla. Samo tale je pač resnična, pa ni. Se samo prestopava.

»Ni tvoj tip, torej?«

»Ja. Ni moj tip.«

Naslednjič in poslednjič: Jst sm intelektualc (Inteligenca v 21. stoletju)

Aljoša Harlamov (1983), kritik in član uredniškega odbora pri reviji Mentor, 
doktorand na Oddelku za slovenski jezik in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani

in avtor romana Bildungsroman (2009).

Član in eden neuradnih vodij umetniške avantgardne armade Rdeči maliki.

(Foto: Tadej Bernik)