Skozi okno vagona razmišljam o Chicagu.

Ime ni tako samoumevno, da bi ga takoj uvrstili v ligo New Yorka, Londona, Šanghaja, Moskve in drugih svetovnih metropol. Vendar nedvomno spada prav tja. Z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev in več kot 500 milijardami dolarjev, ki se v njem letno obrnejo, je v resnici močnejše kot večina držav na svetu. Že University of Chicago, na kateri se udejstvujem kot gostujoči študent, ima proračun visok pet milijard ali kar desetino proračuna celotne Slovenije!

Celotno mesto je en sam gigantski organizem, mravljišče, v katerem vse poteka v skladu z urniki in tabelami, natančnimi prostorskimi razdelitvami in predvidljivimi scenarij. Kot da bi bila nad ljudi poveznjena nevidna mreža, ki uravnava vse človeške odnose. Vendar znotraj tega kolosa, ki golta vse človeške sile in jim v isti sapi omogoča njihov polni razvoj, na nepričakovanem mestu najdemo majhen glas subjektivnosti.

Na vsaki postaji se oglasi sprevodnikov glas: »Step away from the door, the doors are closing.« Zakaj ob vseh posnetih in standardiziranih glasovih, teh robotskih glasovih, ki delujejo nečloveško, pa čeprav so jih posneli ljudje, sploh vztraja ta majhen izvirnen glas? In tu nedvomno gre za pravo izvirnost. Vsaka sprevodnica ima namreč svoj, prav poseben, način artikulacije. Ob vseh vožnjah z vlakom zato nisem slišal niti dveh identičnih najav. Za vsakega sprevodnika je značilna izvirna izbira besed, posebna intonacija, barva glasu, hitrost izgovarjave in še cel univerzum drugih podrobnosti. Zaradi tega sta dve osnovni informaciji, to je, da se vrata zapirajo in da je potrebno stopiti stran, vsakič znova žlahtno unikatni. Subjekt očitno najde svojo pot, četudi se zdi ukleščen v led predvidljivosti, ki ne dopušča stranpoti.

Seveda je vzrok za tovrstno najavljanje najbrž veliko bolj pragmatičen. Morda so ljudje v tem metropolitskem vrvežu že preveč ponotranjili standardiziranost robotskega glasu in ga enostavno preslišijo. Morda se je zato, enkrat, nesrečni potnik zataknil med vrati in je prišlo do grozljive nesreče. In morda je zato Chicago Transit Authority primoran z izvirnostjo človeškega glasu potnike zdramiti, da vendarle pazijo na zapirajoča se vrata. Kdo bi vedel, a nedvomno to ni nekaj, s čimer bi se večina mojih sopotnikov pretirano obremenjevala. Razpiham svoje miselne oblake in se zazrem skozi okno.

V melanholičnem drncu nadaljujemo svoje vijuganje med stolpnicami, ki očarajo z mogočnostjo in so resnična konkretizacija revolucionarnosti kapitala. Na podoben način, kot so bila primitivna ljudstva očarana nad piramidami in drugimi stvaritvami človeških rok, ki so se, enkrat končane, zdele odtrgane od vsega človeškega in privzele nadčloveške atribute. Smo res tako daleč od tistih pobožnih tlačanov, ki so v mogočnih katedralah začutili nekakšno božjo prezenco, nekaj njim nedoumljivega? Mar niso stolpnice moderne katedrale, kjer stanujejo bančna, zavarovalniška in korporativna božanstva? Tako mogočne sile, ki jih ne moremo razumeti, če se na zatečemo v religiozne misterije. Mar ni bila kriza, ki se je začela prav tu v srčiki globalnega kapitalizma, nekakšen božji srd, ki smo si ga ljudje zakuhali sami? So vse tiste družine, ki so morale zapustiti svoje domove, ker niso več mogle odplačevati kreditov in hipotek ter danes živijo v na pol barakarskih in prikoličarskih naseljih, to sploh lahko razumele kako drugače? Danes še si in vse je še gotovo, jutri pa te brez opozorila že odplakne.

Zato mislim, da ni naključje, da so ekonomisti kot največji problem krize postavili problem izgubljenega zaupanja. Najbrž iz različnih razlogov, ampak z njimi se v bistvu strinjam. Kriza kot resnica kapitalizma je elektrošok, streznitev in demonski glas, ki nam pokaže, kako stvari dejansko delujejo. Kakšni so resnični procesi pod površinskim videzom vsakdanjosti. Na mestu finančnih bakanalij ameriškega nepremičninskega trga so se pokazale množice novih brezdomcev. Ob takšni paralizi je povsem razumljivo, da ljudje ne zaupajo več kapitalu. Ta sumničavost in pomanjkanje zaupanja (v resnici bi lahko govorili kar o sekularni religiji) pa sta za kapital slaba in ga ubijata. S tem, ko ga naredita priklenjenega na eno mesto, ga že obsodita na smrt. Kapital je vlak brez strojevodje, ki iztiri v trenutku, ko se ustavi. Čeprav vemo, da vožnja nikoli ne bo trajala večno in da bo nujno vedno znova iztiril, pa na njem še vedno vsi sedimo ...

»Can anybody please spare some food or water?« me udari obupan glas. Sredi vagona stoji raztrgan moški. Njegove blazne oči so usmerjene nekam v daljavo in zdi se, kot da sploh ne bi bil na vlaku. Kot bi bil eden tistih pustolovcev, ki jih je nekoč v Kalifornijo gnala zlata, pokopala pa rumena mrzlica. »Spare some food or water?« V vagonu zavlada gosta tišina in naenkrat jo nekaj mamic preseka in začne brskati po nahrbtnikih ter mu ponujati plastenke z vodo in sendviče. Ampak mož je neomajen in še zmeraj terja vodo in hrano, ne meneč se za to konkretno vodo in hrano. Kmalu postane jasno, da si v resnici ne želi kar kateregakoli blaga, ampak blago vseh blag, torej denar. S tem se situacija prestavi v običajne tirnice in ljudje ga začnejo ignorirati. Mož pa se še zmeraj maje sredi vagona in v enakomernih presledkih na tla napljuva lužico. Iz pomilovanja zdaj večina preide na zgražanje, zato čez nekaj postaj izstopi.

Še zmeraj gledam sopotnike in preveč očitno je, da ne bi opazil ... Multikulturalizem, ta liberalna ideja, da naj cveti sto cvetov. Ideja, ki naj bi bila po svojem bistvu barvno slepa, ima še kako jasno barvno skalo. Strogo gledano je sestavljena iz dveh barv, ki to v resnici niti nista, iz črne in bele. Prevečkrat, da bi bilo naključje, sem, ko se ozrem po vagonu ali avtobusu, edini belec in vse prevečkrat, ko se ozrem po predavalnici, je v njej med mnogimi študenti samo en temnopolt. V muzejih in galerijah so pazniki črnci in Mehičani, obiskovalci pa belci in Azijci. Slednji hodijo v Starbucks, prvi pa jim v njem strežejo. Belci in Azijci študirajo na University of Chicago, črnci in Mehičani pa se nekaj ulic stran streljajo (to ni retorična figura, v času mojega bivanja v Chicagu sem s strani univerze zares dobil obvestilo, da se je v neposredni okolici zgodil dvojni in enojni umor). Ker se nisem hotel opirati samo na svoja priložnostna opažanja, sem vse skupaj preveril še v literaturi in ugotovil, da je Chicago res eno najbolj rasno segregiranih mest v ZDA.

Ideja multikulturalizma je zato po svojem bistvu nadvse cinična in ne more prikriti dejstva, da multikulturnost v resnici pomeni predvsem to, da pripadaš dominantnemu ali izkoriščanemu razredu. Na tej ravni pa kultura kot politično korekten izraz (korekten s stališča vladajočega razreda) povsem odpove. Razred pač ni prosto izmenljiva kategorija in govoriti o multirazrednosti bi bilo povsem perverzno. Zato mislim, da Združenih držav ne moremo razumeti, če ne izhajamo iz predpostavke, da so po svojem bistvu še zmeraj globoko rasistična družba. Vendar je rasizem, zato da se je lahko ohranil, doživel tudi globoko metamorfozo.

Danes se seveda vsak ameriški politik, ki bi koketiral z rasistično ideologijo, lahko takoj poslovi od svoje politične kariere. Nenazadnje je izvolitev Baracka Obame na neki simbolni ravni zlomila še zadnje utvare o tem, ali je Amerika »pripravljena« na črnskega predsednika. A vseeno temu vendarle ne smemo dajati prevelike teže. Upal bi si trditi, da je bil ta »problem« morda celo bolj radikalno rešen že pod administracijo Georga Busha. Mesto ameriškega zunanjega ministra sta takrat zasedla Colin Powell in za njim Condoleezza Rice, oba temnopolta. Že takrat bi moralo postati jasno, da rasa v abstraktnem smislu, torej v smislu državljanov, ki so enaki pred zakonom, res nima več nikakršnega pomena. Ta pomen, v smislu eksplicitne rasne segregacije z zakonsko podlago, ki je v ZDA trajala vse do poznih šestdesetih, je vsekakor stvar preteklosti.

Vendar pa v teh zadnjih desetletjih, ko je zakon naposled le postal barvno slep, še zmeraj ostajajo konkretne razlike med konkretnimi ljudmi. Oziroma skozi genialno misel Anatola Franca: »Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh«. Zato ne moremo izhajati iz enakosti pred zakonom kot tiste, ki nam bo lahko kaj povedala o neenakosti v družbi. S stališča zakona ima vsakdo enake možnosti in pravno-formalno se stvar na tem mestu lahko tudi zaključi.

Vendar se seveda ne. Tega se zaveda tudi temnopolt moški na plakatu, ki visi nad mano. V resnici gre za nekakšen socialni oglas: »Have you just come out of prison and have nowhere to go?« Ameriška zaporniška politika je dejansko že postala nekakšen sprevržen tip socialne politike in kot taka sistem za vključevanje odvečnega in problematičnega prebivalstva. Splošno znano je, da imajo ZDA največ zapornikov na svetu in kar petino vse zaporniške populacije na planetu, vsak peti zapornik je torej Američan oziroma državljan najbolj svobodne države na svetu. Če seštejemo skupaj vse tri kategorije, znotraj katerih se lahko posameznik znajde v sistemu kaznovanja, torej prison, parol in probation, ugotovimo, da je v naštetih več kot 7 milijonov Američanov.

Najpomembnejše pri vsem skupaj je to, da nam šele zaporniška politika kot mračno jedro multikultularizma odstre pogled na to, kako globoke strukturne razsežnosti ima rasizem v ZDA. Kajti čeprav afroameričani sestavljajo le dobrih 10 odstotkov prebivalstva, pa je njihov delež v zaporniški populaciji skoraj kar 40-odstoten! Zato je prav v vseh 50 zveznih državah delež temnopoltih, ki so v zaporu, neproporcionalno velik. Sploh, ko ga primerjamo z  deležem prebivalstva, ki ga temnopolti sicer predstavljajo v neki zvezni državi. V primerjavi z belcem je za črnca petkrat bolj verjetno, da bo pristal v zaporu. Zato bi bili prekratki, če bi plakatu očitali, da s tem, ko daje fotografijo temnopoltega, samo reproducira že uveljavljena družbena razmerja (nedvomno počne tudi to) – bistveno bolj trpko je to, da ta plakat izraža stanje stvari. Skorajda kot nekakšna Brechtova igra, ki je revolucionarna in provokativna že s tem, da pokaže na ...

»This is Cermak-Chinatown.«

To je moja postaja, tu izstopim.

»The doors are closing, please step away from the door.«

Anej Korsika (1985) je doktorski študent

na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.