Sonce je v mestu in mesto je v soncu. Zadnje čase se vse vrti okoli potovanj in selitev na tuje. Mene pa vznemirja občutek, da že nekaj časa nisem napolnila svoje bisage in šla po vtise, po priložnost, da jo napolnim z zgodbami. Zima je pri nas dolga, predolga. Po medvedjih brlogih in zimskem spanju se vsi pogovarjajo o novih študentskih in tudi poklicnih priložnostih na tujem. Prijateljica se poleti za eno leto preseli v Kanado, druga najbrž na Kitajsko, tretja v Nemčijo. Sama pa ta čas sežem le po knjižni polici in z nje pod prstne blazinice pahnem Karlinine Popotne skice. Misli so pomladno nemirne, Popotne skice vsrkavam vase, kakšna pisava, pa kakšna potovanja in v kakšnem času!

Razviharjena popotnica mi bo v prihajajočih vrsticah šepetala: »Dragi bralec, pritisni na domišljijsko bradavico v svojih možganih in si skušaj predstavljati dolgo prašno cesto z nizkimi raztresenimi poševnimi hišicami različne velikosti in zunanjosti.« Ubogala jo bom, ona pa mi bo z drvečim zanosom svinčnika po pismu pripovedovala o Atlantiku, koruznem pivu, Luninih ljubljencih, Gvajnujih, o Japonski, o vseh divjih doživetjih.

Kako zelo so se morali vanjo vtisniti vsi brbotajoči trenutki vrelega kotla sveta. Najbrž podobno, kot bi v našo kožo zagrizli lačni vampirji vseh barv, oblik, glasov, jezikov.

Karlinova se je rodila v Celju, moja pot je samo še severnejša od tega mesta. Pravzaprav moja pot ni niti pot v mesto, temveč v kraj. In če prihaja človek iz tako majhnega kraja, je, hote ali nehote, obremenjen z nekim čudnim občutkom nekoliko bolj drobne samozavesti, a hkrati tudi s silno željo poseganja po bolj oddaljenih zvezdah, zato, podobno kakor kakšno drugo stvar v življenju, v radovedni in zanosni preži svojega telesa marsikatero priložnost hitro »spotencira«. Tako brez posebnega hrupa navzven (le v bučanju svojih misli) hitro »spotencira« tudi možnost sintagme biti na poti.

Če se pojavi priložnost okušanja novih okusov, bolj pekoče hrane in bolj jedkih vin, se težko zbere in obsesivno zgrabi ritem poti in letališč, ur čakanja, pakiranja, priprav, odhodov. Če se mu pred očmi zvrstijo sekvence osladnega filma, gledališča neke ljubezenske zgodbe, je v polni pripravljenosti, pripravljen na bitko teles, poželenj, pogledov, obljub; pekoč občutek v prebodenem srcu in zmešanih misli ga bo skelel šele doma. Za vse še pride čas, zdaj je treba vdihniti tuje mesto. Zdaj ga mora telo prežarčiti, popiti, okusiti.

Po kakšnem tednu nagrmadenih vtisov, tuje arhitekture, ki se mogočno dotika neznatnih robov neba, tlakovanih ulic, razprostrtih krinolin, samozavestnega udarjanja ženskih čevljev ob tlak, moških sredi poldneva v oblekah po ulici in žuborenja tuje govorice, koktajla vseh možnih okusov na jeziku … zatem, zatem ponavadi sledi teden neusmiljenega odpiranja kovčkov, stresanja suvenirjev na trdno trda tla, prekladanja ogrlic komaj zadržanih in vtisnjenih dovtipov, pranja umazanega perila v osami in privajanja življenja po starih, mestoma raztrganih, razžrtih in načetih tirih. A tudi to je treba. Če se splača, lahko prestaviš svojo realnost, zamenjaš dovtip za navadno resničnost in vsaj nekaj tistih tednov, ki so ti ostali v tujem mestu, izkoristiš tako, da se splača, da se nato samo še vračaš, v isto mesto, k istim ljudem.

Spomini so divji, tam lahko nekatere filme vidiš še pred slovensko distribucijo v kinematografe, neznansko si ponosen, ko sredi več milijonskega mesta na jumbo plakatu ozreš podčrtano ime slovenskega gledališkega režiserja, tvoji boki pozibavajo v ritmu glasbe, ki je na domačem stadionu ne boš doživel, muzeji te vabijo, da vanje pobegneš pred mestno vročino in ohladiš razgrete možgane. Krog ljudi, ki jih vzljubiš, se povečuje, mesta si vedno bolj navajen, začneš obvladati podzemno železnico, ulice v starem jedru poznaš na pamet, veš, kje se kupi dobro hrano, kje je vino relativno poceni. Vse to že veš in v mesto se vse raje vračaš. Nehaš šteti prihode in odhode, šteješ samo še drugačne letne čase, ki se spuščajo na prašne ceste, ko zaviješ z mestne vpadnice. Kakšno vreme je v Seviliji februarja, kako navpična je poletna vročina, ko se približuješ Tarifi, kako rezko prebada sonce v Madridu v začetku decembra, kakšen mraz je tam takrat, nebo pa še vedno ... modro. Učiš se dan zajeti z večjo žlico, učiš se mehkega jezika, zgodovine, mitov.

Dve, tri leta intenzivno srkaš trenutke, dovtipe, nizaš spomine. Potem se razmerje ohladi, ti si doma, zgodi se, da v nekem meglenem dnevu bolj kot človeka pogrešaš občutek po mestu, zgodbo mesta, ki se ti je tam zgodila, trenutke vznemirjanja pred potjo, med potjo, na poti.

In prav temu bi lahko rekli, da greš v tujino po zgodbe, po snov. Od tam pripotuješ s kakšno novo knjigo v izvirnem jeziku, kolumno, fotografijami in komaj zadržanim nasmeškom, ko se stara družba mimogrede pogovarja o tistem mestu, ki si ga ti do takšne potankosti doživel. Na ta račun nastane kakšna pesem, izgubljena dotikanja pustijo vsaj kakšno pismo. In tudi to je nekaj.

Zanimivo, mojemu prijatelju do zdaj ni bilo treba po »pesemske« vtise. Niti po knjigo Alme Karlin. On svoj kraj doživlja popolnoma drugače, je antipod romanja po zemeljskih postajah. Gašper Bivšek je pesnik s Koroške, Koroško pa podtika tudi v svoje samonikle verze, v sintagme, v ritem svoje izvirne poezije.

Ko je prišel študirat v Ljubljano, ga je mesto stisnilo v prsih in spoznal je, da lahko pesni le doma. Tam je kraj, kjer nastajajo njegove pesmi, če bi živel drugje, bi pisal drugačne.

Zdi se, da za razliko od mojih prijateljic, Gašper prav strniševsko ne bo odšel kam na tuje in bo svoj veliki kozmos trmasto gradil nad zelenimi koroškimi gozdovi, neusmiljeno blizu spečemu Kralju Matjažu pod visoko Peco, vpet v druge lepote, lepote visokih in slokih smrek, vonja smole, drobečega maha in trhlega lesa. V šali pove, da je njegov poetski prostor pravzaprav rudarski kraj, lahko gre samo še globlje.

Ali kot pravi zamišljeno: »Lepo je sedeti pred hišo in samo gledati spokojnost (ali viharnost) krajine, vse to me prizemlji v pesem. Po mojem moderno krošnjarstvo producira izgubljene individuume; jaz kot posameznik rabim oprijemljive temelje.«

Gašper je, v idiličnem, a spet rezkem in hkrati protislovnem prostoru, vpet v stalne lepote, ki jih človeško oko na postajah sodobnih vagonov, avtobusov, podzemeljskih metrojev in letališč, v času drvečih kolesij in vzletov, vse prevečkrat samo še spregleda. Četudi je moja generacija »in« ter v zadnjih bio in eko trendih, le redko kdo, ko govorimo samo še o večjih in manjših hommagih mestom, o kričečih študentskih izmenjavah in življenjskih priložnostih na tujem, še razume tisti pravi občutek življenja na vasi, na podeželju, v zares manjšem kraju. Tam je drugačna tišina, taka, ki bi svetovljanu iz megalomanskega mesta lahko pognala tudi kri po žilah in strah v kosti. Trudni zamolki med človekom in naravo se še dogajajo.

Ko strnem tole razmišljanje in spet pritegnem odtavane misli, se vrnem k Almi Karlin. Zdajle sva sredi žgočih podplatov, breskev in koruze sončnega San Salvadorja. Za vikend pa se odpravim na Koroško.