Če kdaj v mešani družbi pogovor nanese na moško-ženske odnose, vedno zagovarjam ženske. Taka sem. Priznam pa, da rada kdaj pokukam tudi na moško stran in to se je tokrat manifestiralo tako, da sem si branje na rezervni klopi pobarvala s klenim, moškim hat trickom.

Najprej sem v svoji knjižnici izbrskala klasično slovensko delo – Pod svobodnim soncem. Izredna mladinska literatura, v meni pa še vedno sprošča toliko naboja in domišljije, da moram to enkrat spraviti na papir – net, pardon. Romantična zgodovinska epopeja o južnih Slovanih iz naših koncev. Po mojem je to edina slovenska knjižna predloga, ki si zares zasluži prelitja na filmsko platno. V mislih imam velik film, z izjemnim glavnim igralcem, Iztokom, trdnim moškim predstavnikom naše krvi, polnim zdravega ponosa in tiste naše trme, ki jo včasih ujamemo v ognjenem modrem ali olivnozelenem pogledu. Dogajanje je na dihjemajočih scenskih prizoriščih, imamo vrhunski casting, čudovito filmsko glasbo, nekaj tem imam že zamišljenih in celo izdelanih še iz časov, ko sem se ukvarjala samo z glasbo, in seveda z ogromnim produkcijskim denarnim vložkom. Ideja ni slaba, se pa bojim, da je daleč, daleč od česarkoli za prijet, razen Finžgarjeve knjige. Vseeno, važno je, da sem jo izgovorila v eter, morda pa se kdaj prime za kaj trdnega …

Na dan podelitve Prešernovih nagrad sem odšla popoldne v knjižnico zelo domače razpoložena in prosila knjižničarko, naj mi svetuje kakšno novejšo, vedro, slovensko kratko prozo. Prinesla je zajetno skladovnico knjig samo tujih avtorjev. Rekla je, da zato, ker Slovenci humornih zgodb skoraj ne pišejo več. Malce me je zmedla.

»Ja, kako to mislite? Kakšno pa je naše novo pisanje?«

Skomigala je malo v zadregi.

»Bolj morasto? …« sem potiho poiskusila.

Kimala je in kar odleglo ji je, ko sem po njeno zadela.

»Zanimivo je, veste, da si Slovenci še vedno zelo radi izposojajo Paasilinno.«

»Jah, saj,« odvrnem, »s Finci imamo veliko skupnega. Od njih nas verjetno ločuje samo malo več sončnih dni,« in je spet kimala.

»Ja kaj pa Viewegh?« sem poskusila ostati vsaj pri slovanski krvi.

»Oh, Viewegh, saj veste – prebereš enega pa si prebral vse.«

Prepoznala sem najvišjo obliko darila, ki mi ga je ženska poklonila, in sem si šla pomagat sama … »in bog ti bo pomagal«.

Izbrala sem si dve zelo moški knjigi. Kar sama sem si dožvižgala kazen po tistem ženskarjenju v Zgodbi o O in branju njenih kritik.

Najprej Mate Dolenc. Njegovi mirni, čustveni opisi Jadranskega morja … Veliko ga tudi sama poznam, razen podvodnega sveta in vtisa, ki ga nate pod vodo napravi soočenje s kakšno kapitalno ribo. Znal pa je zadeti moje občutke ob stiku z globokim, modrim, južnim Jadranom in plitkim, sivkasto zelenim, istrskim. Spomnim se, da imata tudi jod na obalnih kamnih Umaga in jod na skalah Svetega Štefana drugačen vonj in druga čustva. Prvi bolj površinska, preprosta, sproščena, drugi pa usodna, mesena, divja.

Le tu in tam se sporadično pojavi žensko bitje, ki mu Mate ne namenja pretiranega prostora, ukvarja se z ribolovom, ribami in eventuelno z vinom. Mene bi pa morje nedvomno takoj odneslo v žensko erotiko: na golem otoku Pagu, podobnem luni in v najtemnejšem mestu Jadrana, Kotorju. Jah, to je pa očitno moj ženski princip, ki mu ne morem in nočem uteči.

Potem me je zadela Ernijeva kuhna. Skozi njegove krasne recepte sem se sprehajala od povsem navadnega ljubljanskega ričeta in življenja štirideset-, petdesetletnikov, »nagnjenih k lagodnosti«, kot pravi Hočevar, preko sprva le ciničnih pogovorov o babah, potem krajših Ernijevih avantur, do razvitja v resnejše odnose s finančno zlomljeno Gizelo, potem njena sumljiva smrt, kraja njegovega trezorja, v katerem je skrival kar milijon evrov in drogo za prijatelja Perčija, ki je ravno takrat, v istem času, naredil sumljiv samomor. Tisti večer sem jo odložila, je bilo težko dihati. Erni je začel že malce trpeti, se spraševati, kdo ga je oropal in osumil celo svojo moško druščino iz Vesolja. Ma, naj kar trpi!

Ponoči sem mu privoščila, a vedela sem, da bo že nekako rešil svoj moški princip. In ga tudi je. Na koncu konča s svojo glavno, nosečo izbranko Rozalo, mimogrede tudi akterko vseh tistih grdobij, v stanovanju v Trstu. Ko izgleda, da bo naposled le zavel ustaljen, dolgočasen(?)  vetrič normalnega življenja, pa moški zvizne nazaj v Ljubljano. Saj veste kam, ne?

Ne vem, če imam sploh pravico jadrati po teh duhovnih moških vijugah. Ne bi jih rada analizirala, ker se mi ne zdijo privlačne, niso nič posebnega, odkrito povedano me niti ne zanimajo preveč. Všeč mi je njegov slangovski način pisanja, ker veliko stvari pove naravnost, direkt. Veliko takih, ki bi me pa še zanimale, pa enostavno izpusti. No, to so pa te moške vijuge.

To, kar me je v knjigi najbolj zadelo, so recepti. Predstavljeno je vrhunsko znanje v pripravi hrane, izboru vina, ki vas ne pusti hladnega. Če zares drži reakcija na tisto hrano, ki jo opisuje, ne vem, ker nobenega od teh receptov še nisem preskusila in dopuščam možnost, da je tudi mene nat***. A verjamem, da me ni.

To so zares ljubezenski recepti in jih nameravam preskusiti, ričet prav gotovo. Recepti me privlačijo, medtem ko me njihovi glavni akterji ne.

Zgodba se torej začne in konča v Vesolju, s pogovori in mislimi o seksu, ne preglobokimi, kratkimi, preprostimi, moškimi (?), kot bi pisal o skrivni začimbi, preprosti, a nepričakovani, na primer o ščepcu sladkorja v goveji juhi.

Erni imenuje svojo druščino moških »duh Vesolja«.

Jaz sem tja zašla včasih samo bežno, na kakšno kavo, in sem jo prav tako le bežno zaznala, tole druščino. Spomnim se, ko sem leta 2001 dobila svoj prvi avto, matiza, ki se mu je dala spustiti streha in sem se tistega lepega popoldneva zapeljala na en giro po Ljubljani. Ustavila sem se pred Vesoljem, pustila streho spuščeno in vehementno odkorakala v lokal na kavo. Za eno od sosednjih mizic je res sedela takšna, opisana posadka. Mojega zanimanja niso preveč vzbudili: malo starejši, sproščenega, mogoče celo zanemarjenega stylinga s ciničnimi izrazi na obrazih, predvsem pa nihče od njih preveč fejst. Neke izjave so padale, a se mi tudi prisluškovati ni dalo. Kmalu se mi je zazdelo, da sem že predolgo tam, in sem šla in sem bila nemudoma kaznovana. Iz dreves, ki rastejo pred Vesoljem, kjer je bil parkiran moj avto, se mi je po notranjosti nasula cela preproga osušenega cvetja. Takega kosmatega, opečnato rjavega, spaetlese, ki ga ne morem občudovati, sploh pa ne morem biti ganjena nad mehko, tako komot preprogico po sedežih, ki je čisto neokusna in zoprna. Saj vem, da sem bila sama kriva. Kaj sem se pa važila s svobodno odprto streho in svobodnim  sedenjem pred Vesoljem. Postalo mi je zadušljivo. Vam povem, da mi tudi sesalec ni čisto do konca pomagal.

Mogoče sem malo pretiravala. Jutri je 8. marec in knjige nesem, hvalabogu, nazaj v knjižnico, malo pa sumim, da si bom morala verjetno tudi rože sama kupiti.

Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem

Mate Dolenc: Ozvezdje Jadran

Zoran Hočevar: Ernijeva kuhna