Nemalo Slovenk in Slovencev se je s Tahrirja že vrnilo z malhami nabranih vtisov, zvončkljavih spominov, pisanimi rutami muzejskih zgodb in sfinginih ugank začetka civilizacije. Razmišljam, kako sva s prijateljico, takrat še gimnazijki z mozolji po čelu, s prvim prisluženim denarjem (njen polog so bile privarčevane štipendije, moj honorar od mladinskega filma) prvič zagledali živo zgodovino iz učbenikov.

Od Aleksandrije do Asuana, od knjižnice do muzeja. Vzhičenost je vzpenjajoča do sivega kairskega neba, utrip sezidanih muzejev, v interjerjih in tistih na prostem, komajda mogoča, kairski promet je kakor v Indiji, jutranje žemljice se vso noč vozijo na glavi lokalnega biciklista. Hotelske kljuke in sobe so vlažne in stare, zunaj se odvija življenje ene izmed številnih svetovnih prestolnic, mesto buči, hupa, diha na svoja divja pljuča. Na tržnici Khan el-Khalili vsak dan pijeva metin čaj in iz velike šiše prvič vdihujeva topel zrak jabolčnega tobaka.

Z zdrizastim vlakom potujemo po državi, iz Asuana se do Luksorja s felukami vračamo po Nilu, v tišini, kakor da bi se ustavil čas, tamkajšnja reka zamrzne vso nabuhlo preteklost naštetih tisočletij. Ugreznemo se v zelen tok mirnega spuščanja med palmami in peščenim peskom. Meditativno razpoloženje in spanje pod milim egiptovskim nebom, na lahnih nedrjih Nila, vznemiri le škrt kovinskega pokrovčka mehurčkaste in taprave coka-cole, ki jo po nori ceni Nubijec potegne iz minimalnega ladijskega hladilnika in ko sredi zamolkle klime toplega zraka steče po grlu, začutiš poseben užitek, kakor nikoli poprej. Ne vem, mogoče nekje ob kopnem, kjer zasidramo, da bi prespali noč, dišijo sladkaste banane, na pogled le malce večje od fižolastih strokov, najine brbončice vseskozi draži misel na banana split in coka-colo, kakšna ameriška harmonija okusov!

Proti večeru naslednjega dne prispemo v Luksor. Slovence začnejo domači po vseh ničlah in čipih spraševati o natančni lociranosti v Egiptu. V Kairu so se pred nekaj urami zgodili trije teroristični napadi, svet je že poročal in vedel. Vzrok je bil natanko tak kakor za letošnje proteste.

V zibelki civilizacije, tam, kjer je kraljestvo faraonovih oči še vedno prisotno, kjer zgodovina nate zre kakor sredi znane starodavne pripovedi, v jedru, v severnoafriškem popku, tam bi se, ravno v času, ko občudujemo brezčasnost navzoče mistike, morale zgoditi volitve. V teh časih čisto navadne, demokratične, ki bi pomenile odločanje državljank in državljanov o političnem ustroju in nenazadnje, posredno, tudi o svojem vsakdanu, usodi.

Problem je, da so obrazi s plakatov morebitnih političnih nasprotnikov dotedanjega predsednika tam le za nekakšen vtis, štetje glasov najbrž ne bo postreglo presenetljivega rezultata. Nekaj a la »vnaprej vemo, kdo bo znova dobil« nam, medtem ko z lokalnim avtobusom vstopamo na avtocestno vpadnico, izza šip pa ob robu uzremo tudi politično kampanjski material, reče Osama, lokalni vodič, ki je z nami vse dni potovanja. Zazdi se jasno, tudi v deželi, ki turiste, izstreljene v orbito zavidljive kulturne dediščine, spominja bolj na zgodovinsko pripovedko kakor na življenje po ustaljenih tirih, kjer živi kakih osemdeset milijonov ljudi, tudi tu je nekdo predsednik. In ljudje, vpeti v dnevno politiko, informativne programe, stanje sedanjosti, kakor vejo in znajo, služijo denar in vzgajajo otroke. A Nil, Giza, Dolina kraljev jim, razen v smislu turističnih uslug in drobižastih zaslužkov, ne pomaga prav dosti, ko gre za odločanje o njih samih. Ko gre za odločanje o prihodnosti državljanov. Obris vnaprejšnje določenosti družbeno-politične prihodnosti sodobnega Egipčana se doslej šteje v desetletjih.

Neuklonljivi Egipčani so že pred leti žalostno razstrelili svoja telesa. Ko smo se iz Luksorja vrnili nazaj v Kairo, je bil na železniški postaji prvič tak mir, brezbrižna tišina je prebadala prostor. Dva dni pred tem so se napadi zgodili, da bi v svet poslali podobne impulze, kakršne je letos tako množično in neuklonljivo pošiljal Tahrir. Jih takrat svet še ni slišal? Egiptovski problem je transparenten, v zadnjih tednih so naše oči spremljale televizijske poročevalce in komentatorje, na tem mestu ga ne bomo še podrobneje odstirali. Zdaj se namreč zdi žgoče zlasti vprašanje, kaj se bo z Egiptom dogajalo odslej?

Kaj se bo dogajalo z državo, prežeto z vladno politiko, s katero se državljani že toliko let ne morejo strinjati, na drugi strani pa s protestniki, ki so v času demonstracij že ropali po osrednjem muzeju in (zelo simbolično!) na nek način že ugašali sledi davne civilizacije. Spremembe so gotovo nujne, ljudem v glavah in mislih gotovo vre! Ko številni ne morejo več, ko je vsega dovolj, poči. Žarišča se v prostoru in času sumljivo premikajo po obli, včeraj prek Tunizije, Egipta, danes do protivladnih protestov v Libiji. Rezila vzhodov, zahodov, severov in jugov se zdijo skrivoma orientirana, kompasi izbirajo strani in včasih zadenejo človeka naravnost v prsi.

Svet pa se vseskozi neustavljivo vrti, ob mobitelih na dotik, enormno velikih televizijah, vzporednih virtualnih dimenzijah. A s katerekoli strani pogledaš, je tempelj Hačepsut neprekosljiva ezoterika, ki jo lahko poškoduje le najbolj neciviliziran dinamit (in ni je tehnologije, ki bi v človeku prižgala tako luč!).

Včasih gremo na pot in prinesemo kakšen spomin, podoben zgornjemu opisu. Dnevno-informativna politika je veliko bolj surova in pekoča od poetičnih podob, ki jih hranimo za nenavdahnjen dan. Svet poka po šivih, človek bi se (če bi se to zgodilo tako zlahka) najraje zabubil v kokon in sredi tople volne ostal neprizadet ter si ob tem spet zaželel najbolj navadnega, vsakdanjega pohajkovanja po zemeljskih postajah, po trgih in ulicah.

Pozabi Tahrir.
In obljube padajočih dreves.
Demokracijo lahko nosiš v žepu
in jo obešaš na zvon.
Z njo lahko spuščaš zmaja nad glavami
prestrašenih bratov.
Pa bo še vedno vojni manifest.
Svobodne so lahko kamele,
ljudje so preveč zaznamovani,
enkrat preveč so stisnili roke v pesti
in na prsih nosili bodečo žico.
Pozabi Tahrir, Tiananmen.
Sloviti Egipčanski narodni muzej
bo na stene obešal snemalno opremo
tujih novinarjev in pozival
k miru in zadržanosti.
Pljuvanje in palice namesto
jutranjega »Bismillahi- Rahmani- Rahim«,
prelet vojaških letal
mimo široko odprtih otroških oči.
Pozabi Tahrir.
Pozabi Muslimansko bratovščino.
Ne poimenuj svojih otrok.
Lažje jim bo brez imena,
ko bodo v mreže lovili kamenje
namesto metuljev.

(Barbara Žvirc: Pozabi Tahrir)